Kolesarjenje na Kočevsko, 5. del
Četrti, zadnji dan smo kolesarili po Dolenjski. Prenočili smo v občini Straža in si pred spanjem privoščili kopanje v prijetno hladni reki Krki – dolenjski lepotici. Prespali smo v prenočiščih Ramar in lastnik mi je zaupal, da letos prvič oddajajo sobe tudi turistom. Prejšnja leta so jih namreč oddajali izključno serviserjem, ki so iz tujine prišli popravljat stroje v novomeška podjetja. V času koronske krize pa podjetja Revoz, Krka in Adria svoje proizvodnje niso obnavljala v tolikšni meri kot pred njo, zato je tudi serviserjev, ki bi prenočevali, manj. In tako smo bili tudi mi deležni spanja v udobnih sobah.
Iz Straže smo naslednje jutro ob reki Krki kolesarili do Češče vasi, kjer smo si ogledali olimpijski velodrom z leseno kolesarsko stezo, ki je na zavojih nagnjena, da kolesarji lahko dosežejo večje hitrosti. Poleg kolesarke steze so na voljo tudi dvestometrska štiristezna atletska krožna proga, osem šprinterskih stez ter še druge steze za atletiko. Vse naprave so pokrite z balonom, tako da lahko športniki trenirajo in tekmujejo v vseh vremenskih pogojih.
Kolesarjenje smo nadaljevali mimo tovarne prikolic in avtodomov Adria in kmalu zavili proti Mirni Peči. Na blagem vzponu smo se peljali mimo romskega naselja Žabjek. Nekatere hiše so precej revne in okoli njih je vse »nastlano«, medtem ko so si tisti bolj urejeni uredili prav lične hiške. Zanimivo je še to, da so si električno napeljavo potegnili kar sami ter električne kable podprli z malo debelejšimi fižolovkami. »To je eno večjih romskih naselij pri nas in župan Novega mesta mora pogosto upoštevati njihove želje,« mi je zaupal eden od domačinov. Zanimivo se nam je zdelo, da skozi naselje vodi široka cesta, ki ima tudi kolesarsko stezo.
Pedale smo pritiskali v še nekaj blažjih klancev in prispeli v občino Mirna Peč. Tu sta osnovno šolo obiskovala dva velika moža: pesnik Tone Pavček in harmonikar Lojze Slak. Njima v čast so domačini zgradili sodoben muzej, v katerem lahko obiskovalci poleg ogleda harmonik, plošč, nagrad, fotografij, originalnega pohištva iz Slakove hiše in drugega materiala iz življenja svetovno znanega harmonikarja doživijo tudi prvo Slakovo glasbo. Tisti, ki to znajo, se lahko na odru sami preizkusijo v igranju frajtonarice in zaigrajo kakšno Slakovo vižo, svoj nastop posnamejo z video spremljavo ansambla Lojzeta Slaka v tako imenovanem harmonika šovu, drugi gostje pa lahko zapojejo. Tudi mi smo zapeli najbolj znano Slakovo, že kar ponarodelo vižo V dolini tihi. Spominska soba Toneta Pavčka, kjer je shranjena večina njegovih knjig in si lahko obiskovalci ogledajo film o njem, je sicer v pesnikovi rojstni vasi Šentjurij nedaleč iz Mirne Peči. A nekaj knjig in njegovih fotografij je na ogled tudi v muzeju v Mirni Peči.
Po ogledu muzeja smo se odpeljali ob reko Temenico in si na kraju, kjer je lepo urejen prostor za piknike, privoščili malico. Na postanku nas je obiskal župnik Janez Rihtaršič, sicer doma iz Lajš v Selški dolini, danes pa župnik v Mirni Peči. Glede na to, da so termometri tisti dan kazali več kot 35 stopinj Celzija, smo se odločili, da na vlak sedemo kar v Mirni Peči in se odpeljemo proti Ljubljani. To je bil prvi kolesarski izlet, ki smo ga organizirali letos, in želim si, da bi nam jeseni uspelo organizirati še kakšnega.
(Konec)