Marija Manfreda, po domače Mejačeva Mara, je praznovala devetdeset let. / Foto: Gorazd Kavčič

Njena baraka gre naprej

V sredo, 28. julija, je devetdeset let praznovala Marija Manfreda, po domače Mejačeva Mara, iz Šenčurja.

Marija Manfreda, rojena Mohar, je bila najstarejša od sedmih otrok. Rodila se je v kamri na domačiji pr' Mejač v Šenčurju. »Mladost je bila bolj klavrna. Ko sem obiskovala tretji razred, se je začela vojna. Štiri leta sem obiskovala nemško šolo, po vojni sem naredila še eno leto slovenske šole,« je povedala slavljenka in nadaljevala: »Želela sem nadaljevati srednje šolanje, tudi učiteljica mi je svetovala naj ga, saj sem bila med boljšimi učenci, a ata je dejal, da je izobrazba namenjena le fantom, zato sem si morala poiskati delo, ki ga sprva nisem dobila. Šele čez čas sem se zaposlila v tekstilnem podjetju v Kranju, kamor sem se sedem let vozila s kolesom. Spomnim se, da me je sredi Jelenovega klanca večkrat pustilo na cedilu.«

Moža Franca Manfredo z Mlinskega pri Kobaridu je spoznala pri 33 letih v svojem domačem kraju. »Bil je sedem let starejši od mene. Kot italijanski vojak je bil ujet in prepeljan v taborišče. Otrok nisva imela, imela pa sva se zelo rada. Pravzaprav sva imela prava nebesa na zemlji. Nisva bila pohlepna niti nisva težila k bogastvu, bila sva skromna. Se pa še danes čudim sama sebi, kako da sem bila tako pogumna in se poročila, očitno sem sledila le srcu,« nam je zaupala izredno zgovorna in družabna sogovornica, ki je vrsto let plesala pri folklori in pela pri cerkvenem zboru, obiskovala je kuharske tečaje, znana je bila po peki krofov.

Na predvečer rojstnega dne so ji domači pripravili »žur«. »Obvestili so me, da bodo nekaj 'naštimali', a takega slavja nisem pričakovala. Zaslišala sem harmoniko, in ko sem pogledala skozi okno, je bilo dvorišče polno ljudi. Zabavi smo se pozno v noč. Otroci so prinesli devet velikih marjetic, ki krasijo domači balkon,« je slavje opisala gospa Marija.

A to ni bila edina zabava ob njenem jubileju, v nedeljo so ji pripravili še večje praznovanje s presenečenji, ki so obudili spomine na njeno življenje. »Največ mi pomeni družba, da skupaj zapojemo in se poveselimo. Druženje je sicer naš običaj, vsak dan se snidemo ob deseti uri, popijemo kavo in se pogovorimo o aktualnih tematikah. Postrežem jim pijačo iz ingverja, limone in medu, ki jo naredim sama. Prijelo se je je ime zdravje,« je povedala Marija Manfreda, ob tem pa še dodala, da pogreša moža, ki jih je zapustil pred dvema letoma. Teti Mari so v veliko pomoč nečaka Nataša in Sebastian z otroki ter svakinja Slavka. »Teta je neposredna, ne mara laži. Hvaležna je za vse nas, ki jo obkrožamo. Včasih nas rada malo 'pokomandira', a pravi, da red mora biti. Znana je po svojih edinstvenih sloganih. Ob njenem osemdesetem jubileju smo si izdelali majice z njenim velikokrat izrečenim sloganom: Kar je v lepem, ni v grdem. Letos smo si napisali: Samo da gre baraka naprej. Za rojstni dan smo ji podarili tisto, kar ji največ pomeni – veliko ljubezni, družbe in veselja,« je še dodala nečakinja Nataša Mohar Mustafa.