Gledališča ni brez gledalcev

Prešernovo gledališče je eno najboljših slovenskih gledališč. To dokazujejo vabila na festivale v tujini in nagrade, ki jih prejemajo tako predstave v celoti kot posamezni igralci, režiserji ali drugi gledališki soustvarjalci. Selektorji Borštnikovega srečanja kranjske uprizoritve redno uvrščajo v tekmovalni program festivala, domači igralski ansambel se vsako leto predstavi in je aktivni gostitelj na domačem Tednu slovenske drame. V Kranju režirajo tako najboljši že uveljavljeni domači pa tudi tuji režiserji kot njihovi obetavni mladi kolegi in kolegice. Prav vsi tu radi delajo, navdušeni so nad ustvarjalno zavzetostjo tako igralk in igralcev kot ostalih sodelavcev Prešernovega gledališča.

Umetniška vodja gledališča Marinka Poštrak je za vsako sezono skrbno izbirala besedila, ki so odslikavala stanje duha v aktualnem času – naj gre za človeka kot posameznika, njegove odnose znotraj družine ali pa v širšem družbenem okolju oziroma sistemu –, hkrati pa je z njimi uprizoritvenim ekipam vedno znova odpirala široke možnosti na polju gledališke ustvarjalnosti. V dobrih dveh desetletjih ji je uspelo Prešernovo gledališče uvrstiti med najprodornejše v državi in mu hkrati vtisniti značaj enega tistih teatrov, v katerega publika dobro ve, zakaj zahaja. Več, publiko je z vsem zgoraj zapisanim uspela vzgojiti v razmišljujočo in kritično spremljevalko gledališke umetnosti in ne nazadnje tudi sveta, v katerem živimo. To se vsako leto ta čas potrjuje tudi z zvestobo, ki jo gledalke in gledalci 'svojemu teatru' obljubijo z nakupom abonmajskih vstopnic.

V ta, lahko bi dejali idilični odnos gledališče – gledalec je v pretekli sezoni posegla epidemija. Več kot pol leta zaprta dvorana je gledališče prisilila v pripravljanje predstav na zalogo – ponekod so se odločili celo za njihovo spletno predvajanje na daljavo po sistemu gledališče doma. V Kranju si je odlične predstave Škofjeloški pasijon, Naše skladišče, Monologi s kavča in Kons: Novi večina abonentov lahko ogledala šele konec maja in na začetku poletja. Smo se gledalci v prisilnem odmoru od dvoran nekoliko odvadili gledališča v živo? Če smo se, imamo v teh dneh z nakupom abonmaja za novo sezono – objavljen je odličen program – idealno priložnost za vrnitev. Gledališče smo ljudje na obeh straneh odra. Gledališče potrebuje gledalca in gledalec potrebuje gledališče. V živo, ali kot je zapisal novi direktor in umetniški vodja Prešernovega gledališča Jure Novak: »Drage, dragi, kmalu se vidimo. Pri nas. Doma. V gledališču!«