Lenobni dnevi

Danes imam tak ležerni počitniški dan. Čeprav sem po naravi dokaj nemirnega duha, kar pomeni, da ob brezdelju in brezciljnem tavanju iz ene sobe v drugo postanem precej naveličana in tečna, sem danes tako ... počitniško razpoložena. No, po resnici povedano – okrevam. Včeraj sem se po dolgem mesecu spet dobila z Meto, in kot je za naju značilno, sva jo seveda mahnili v hribe. Meta je ena od mojih najbolj 'navitih' prijateljic. To pomeni, da je preplezala, presmučala in obhodila že vse od Špika, Prisojnika, Stenarja, Križa in ostalih dvatisočakov, ki jih jaz za zdaj, vedno ko se peljem proti Kranjski Gori, le občudujem skozi avtomobilsko okno. »Julijci naju kličejo,« mi je zapela Meta že navsezgodaj zjutraj in mi rekla, da si najbolj na svetu želi osvojiti še vrh Škrlatice (da bo seznam popoln) – mene pa je ob prvem preletu gorskih vodničkov spreletela groza in z zavedanjem, da to pomeni cel dan naporne hoje, sem izborila kompromis, da se tokrat zapeljeva proti vrhovom nad Planico.

Tam si tik nad skakalnico v naslednjem vrstnem redu sledijo Ponce: Mala, Velika, Srednja in Zadnja, slednja se strmo dviga tik nad planinskim domom v Tamarju, da moraš s trudom zaviti oči in vrat, če želiš ugledati njen vrh. Na Mali sem ponosno stala preteklo poletje, ko sva z Nejcem sledila gamsovim sledem in lovskim potem, lovila planinsko transverzalo PP in se na vrhu nastavljala toplim poletnim žarkom. Danes sva zaplezali v strmine 2228-metrske Srednje Ponce, še en kompromis (beseda je namreč tekla tudi o najvišji, Visoki Ponci), ki je kot rezultat prinesel tri ure neprestanega grizenja kolen in spoznanje, da bom naslednji dan z razbolelimi mišicami obležala pod toplo odejo. Pa nič zato. Dan ne bi mogel biti lepši, ko sva se kot edini hribolazki potili v strm klanec, malo po gozdu, med macesni in skalovjem, v družbi družinice gamsov in gorskih kavk. Ure so ob najinem neprestanem čvekanju minile, kot bi mignil – predelali sva vse od mojih potepanj po Bosni, morskih počitnic pa Metinega žuranja na festivalu ob Kolpi in prihajajočega potepanja po Gruziji.

Tako se danes že ves dan lenobno prestavljam s kavča v posteljo, pa spet nazaj na kavč, z novim kriminalnim romanom pod pazduho – letos kot obsedena berem Camillo Lackberg in Gilliana Flyna. Fantastični kriminalni romani, s katerimi si boste dolge večere krajšali veliko bolj koristno kot ob zlajnanem televizijskem sporedu. Danes imam torej v načrtu le še dobro kosilo in pregled fotografij z najinega izleta, iz katerih se, ob razgledih na ostenja Mangarta, na Jalovec in kot šivanko zašiljen vrh Špika, zadovoljno smeji Meta.