Koroški planinski stoletnik
Z drevišnjim koncertom v cerkvi svetega Vida v Dravogradu (ob 19. uri) se bo začel letošnji pevski festival Suha, ki ga organizira Oktet Suha. Drugi koncert pa bo jutri ob 19. uri v gradu Suha (Neuhaus) v Podjuni. V nedeljo ob 9. uri se bo v Lobniku nad Železno Kaplo začel pohod po poteh koroških partizanov Johana (Janez Županc - Johan), Gašperja (Karel Prušnik - Gašper) in Lenarta (Franc Pasterk - Lenart).
Na sobotnem čezmejnem srečanju na Bistriški planini nad dolino Ziljo na Koroškem so se spomnili tudi 120. obletnice ustanovitve Slovenskega planinskega društva na Koroškem. O nastajanju društva in njegovem delu je pred kapelico Marije Snežne govoril predsednik Slovenskega planinskega društva iz Celovca Štefan Riegelnik. Osemnajstega januarja leta 1900 je bila v Borljah (Fërolach) v Ziljski dolini ustanovljena ziljska podružnica Slovenskega planinskega društva. Pobudniki za njeno ustanovitev so bili takratni deželni poslanec Franc Grafenauer, Ivan Millonig in Alojz Knafeljc (po njem se imenujejo slovenska oznaka planinskih poti). To je bil slovenski odgovor na vedno bolj odkrito ponemčevanje gora v tedanji deželi Koroški. Podružnica je delovala na območju Koroške in Kanalske doline, ki je bila takrat še del avstro-ogrske monarhije, leta 1920 pa je bila dodeljena Italiji. Novo društvo je delovalo zelo zagnano. Že avgusta leta 1901 je bila odprta Korenova koča na Zahomški planini nad Zahomcem (Achomitz) v Ziljski dolini, leta 1903 pa so načrtovali gradnjo koče Krnica v dolini Zaizere v Kanalski dolini in zaznamovanje poti na Višarje in na Ojsternik. Vendar sta bila gonja zoper slovensko planinsko dejavnost in nagajanje tako groba, da do uresničitve ni prišlo. Oblast se je s premestitvami skušala znebiti tudi najbolj zagretih organizatorjev planinstva. Tajnik društva Alojz Knafeljc je bil leta 1906 premeščen v Trst. Leta 1907 je društvo razširilo dejavnost in se s preselitvijo sedeža v Celovec preimenovalo v Koroško podružnico slovenskega planinskega društva. Leta po prvi svetovni vojni in plebiscitu ter nacistična okupacija Avstrije slovenskim ustanovam niso bila naklonjena. Po vojni so Slovenci na Koroškem v pogosto neprijaznih razmerah oživljali svojo dejavnost, med njimi tudi planinci. Enajstega januarja leta 1953 je bilo ustanovljeno Slovensko planinsko društvo s sedežem v Celovcu. Z nad 500 članicami in člani je najštevilnejša slovenska organizacija na Koroškem. Leta 1968 je društvu po več letih prizadevanj in šele po odločbi sodišča na Bleščeči planini nad Šentjakobom uspelo zgraditi svoj planinski dom, kjer je že vrsto let cilj pohoda na Arihovo peč.