Starši in moč!

Moj najbolj pomemben odnos je odnos z mojo mamo in mojim očetom. Če jih v mojem življenju ni bilo, ju bom vedno pogrešal. Kadar nista dostojno odigrala svoje vloge, bom vseeno hrepenel po tem, da bi od njiju dobil, kar mi po naravi pripada. To pa je pripadnost, ljubljenost, zaželenost in hotenost. Govorimo o psiho-biološki navezanosti na starše. Kadar starši ne odigramo svoje vloge tako, kot bi morali, se v otroku začne ustvarjati čustvena bomba, sestavljena iz neprijetnih čustev strahu, sramu, pojavijo se občutki manjvrednosti, zavrženosti, zapostavljenosti, ponižanja … skratka nekaj, kar zelo boli. Zaradi teh in takšnih krivic se nam pojavi jeza, kajti ne dobimo tistega, kar nam pripada. Tako se v nas ustvari čustvena bomba ali drugače zapisano: poleg fizičnega telesa v nas istočasno raste še psihično telo, nabito s čustvi in čutenji, ki jih ni moč prijeti, se jih pa vsi zelo dobro (boleče) zavedamo. Samo o tem nočemo govoriti. Ta čustvena bomba v nas nam kreira naše življenje: diktira nam razpoloženja in vpliva na naše zdravje (psihosomatske bolezni).

Vsi starši želimo dobro za svoje otroke. Otrokom omogočamo izobrazbo, topel dom in jih večkrat posiljujemo z materialnimi dobrinami. Vendar čustvena bomba ne reagira na ta naša dejanja, ni občutljiva na čas, niti ne reagira na stanje na mojem tekočem računu. Če želimo svojim otrokom dolgoročno in resnično dobro, jim moramo omogočiti zmanjšanje njihove čustvene bombe, ki je v njih (in pri čemer smo hote ali nehote sodelovali). In dobra novica je, da lahko veliko popravimo, kar smo »zamočili«. Kako? Povabimo svojega otroka (ne glede na njegovo starost) na pogovor. Iskreno ga poglejte v oči in mu povejte, da bi mu radi postavili nekaj vprašanj. Edino, kar morate storiti, je, da svojemu otroku daste na razpolago svoja ušesa. Nato vprašate in poslušate – brez komentarjev, brez prekinjanja, brez popravljanja. Vprašajte svojega otroka npr.: »Kako je biti moj otrok? Kdaj si bila ponosna name? Kdaj nisi bila ponosna name? Kaj ti je pri meni najbolj všeč? Kaj ti pri meni ni všeč? Kdaj sem te razočaral? Kdaj sem te osrečil? Ali ti je bilo kdaj nerodno ob meni, ali sem te kdaj osramotil? Kdaj? Katera moja lastnost ti je v oporo? Katera moja lastnost je v najinem odnosu odveč? Kdaj sem te spregledal? Kdaj si dobila mojo pozornost in je nisi pričakovala? Kdaj si vesela, ko me vidiš, in kdaj me nočeš gledati? Kateri so bili najlepši najini trenutki in kateri najtežji? Kdaj sem se zavzel zate? In kdaj se nisem, pa bi se moral? Kaj lahko storim za izboljšanje najinega odnosa? ... Ali bi mi še kaj rada povedala?«

S takšnimi vprašanji se bo notranji, psihični svet otroka začel sproščati. Prišlo bo do strahotnega olajšanja. Le starš mora zdržati. Otrok (ne glede na starost) vam bo zelo hvaležen. Saj ga imate radi, kajneda!