Imenovali so ga Tikveš

Na predvečer stote obletnice rojstva Franceta Bučarja – kar ni bilo naključje – je Igor Omerza predstavil knjigo, v kateri opisuje, kako je tajna politična policija komunističnega vrha Udba zalezovala enega od velikanov slovenske osamosvojitve.

»V zadnjih letih propadlega režima je bil najbolj tajno spremljan posameznik v socialistični Sloveniji,« je poudaril avtor knjige Velikani slovenske osamosvojitve in Udba s podnaslovom France Bučar - Tikveš. Prvi dokument, v katerem je Igor Omerza našel udbovsko omembo Bučarja, ima datum 23. marec 1975. »To je obdobje, ko je Bučar zaradi svojih za režim spornih javno objavljenih stališč že bil v politični nemilosti in na izhodnih vratih iz poučevanja na Pravni fakulteti. Kakorkoli že, gre za t. i. indikativni bilten, dnevno poročanje tajnih policajev vodilnim slovenskim komunistom,« navaja v knjigi, ki jo je med bralce pospremil tudi s podatkom, da so tajni policisti na Bučarjevi domačiji v Bohinjski Bistrici vgradili prisluškovalne naprave celo v stranišču.

Decembra 1982 se prvič pojavi zalezovalno kodno ime Tikveš, ki so ga verjetno izpeljali iz narečne besede za bučo (tikva), predvideva Omerza, magister ekonomskih znanosti, po osamosvojitvi generalni direktor SDK, politik, publicist; med drugim je bil član vodstva Odbora za varstvo človekovih pravic, in kot seznanja v svoji novi knjigi, je takrat tudi osebno spoznal Franceta Bučarja. »Bila sva potem tudi skupaj v Slovenski demokratični zvezi in po razcepu na Narodne demokrate in Demokrate sva se oba priključila zadnjim. Politično, ne pa osebno, sva se razšla, ko smo se Demokrati leta 1994 združili z Drnovškovimi liberalnimi demokrati. Tja France ni mogel iti, saj niti slučajno ni bil liberalec. Nasploh bi ga težko natančno politično opredelil, bil je namreč zelo samosvoj človek, nepopustljivo trmast tudi za kompromise (brez česar v politiki seveda ne gre!), nekako tako kot Dante parte da se (stranka zase).«

Trikrat blizu zapora

Pri Bučarju in njegovi relaciji do Udbe po Omerzovih besedah obstaja zanimiv paradoks – vojna vihra ga je vrgla v KNOJ, OZNO in UDBO, od leta 1975 do 1990 pa je bil eden najbolj zalezovanih posameznikov. »Trikrat je bil zaradi svojega oporečništva režimu tudi na robu sodnega procesa in temu sledečega gotovega zapora,« je povedal v prostorih Muzeja slovenske osamosvojitve v Ljubljani. Kot je pojasnil, je bil prvič blizu zapora, ko je pisal knjigo Resničnost in utvara, nato zaradi pisanja v 57. številko Nove revije in zaradi nastopa pred odborom evropskega parlamenta (20. januarja 1988). »Nastop je bil za tiste čase glede na možnost represalij doma radikalen in neustrašen, saj je France Bučar med drugim dejal, da je finančna pomoč Jugoslaviji in podobnim državam nesmiselna in škodljiva, ker jim omogoča nadaljevati 'protidemokratično prakso upravljanja svojih ljudstev'. Jože Smole, takratni šef socialistične zveze, ga je zato označil za narodnega izdajalca!«

Vsebino knjige je Omerza obelodanil z odlomki arhivskega gradiva ter ob tem opozoril (tako kot v knjigi), da je bila večina udbovske dokumentacije uničena, »a nekako neenakomerno«. Raziskovanje delovanja slovenske tajne politične policije vidi kot nekakšno arheološko delo, pri katerem skuša izluščiti logiko delovanja Udbe in posamezne zgodbe. S knjigo o Francetu Bučarju nadaljuje serijo o zalezovanih osamosvojiteljih, ki jo je začel s Cirilom Žebotom.