Norvežani

Gostimo dijake partnerske šole iz Vossa na Norveškem. Naši stiki so dolgoletni in obojestranski. Sama sem bila že večkrat na njihovi šoli, kadar imamo goste, jih vedno vzamem k pouku in z njimi preživim nekaj dni. Njihov program bi najlažje poimenovali preživetje v naravi. To pomeni, da dijake učijo sistematičnega preživetja in gibanja v naravi. Ko smo bili mi gor, smo sodelovali pri gradnji preprostega zavetišča v gozdu. Dogovoriti so se morali z lastnikom zemljišča in pripraviti pogodbo, da so lahko tam uredili nekakšno bivališče v gozdu. Potem so v skupinah pripravili različne začasne objekte, sekali drevesa in veje. Ko so objekte zgradili, so povabili tamkajšnji vrtec. Otroci v vrtcih večino časa preživijo zunaj. Njihove igrače so noži, žage, lok, puščice. Vsi dijaki znajo turno smučati, voziti kajak, plezajo, obvladujejo vrvno tehniko. Pomemben element je lovstvo. Opravljen imajo izpit za delo s puško. Šola je bila zelo ponosna, da je imela poseben tabor preživetja na Svalbardu. To je otočje visoko nad arktičnim krogom, ker živita norveška in ruska skupnost. Oproščeni so vseh davkov, preživljajo pa se s kopanjem premoga. Dijaki iz omenjene šole niso šli tja gor zaradi premogovništva, pač pa so morali pet dni preživeti v šotoru zunaj, si pripravljati vso hrano, taliti vodo. Tabor so ogradili z žico in ves čas je bil nekdo na preži. Pred kom? Najštevilčnejši naseljenci otočja so severni medvedi in nekdo je moral ves čas s puško stražiti pred napadom medveda. Ker je bila to zelo draga in nevarna odprava in so po nepotrebnem posegali v popolno naravno okolje, ki je zelo krhko in občutljivo, so s tem prenehali. Z nami so hodili ob sotočju Tržiške Bistrice in Save, ki spada v območje Natura 2000. Našli smo sledi vidre, lisice, poslušali zvoke ptic in jih prepoznavali. Nekateri problemi so enaki, na primer reke so tudi tam vedno nižje, vode v njih je vedno manj, ta je toplejša in ribe izginjajo. Določili smo nekaj skupnih ptic, ki jih najdemo pri nas in tudi na Norveškem (vodomec, raca mlakarica, liska, povodni kos). Na praksi bodo tri tedne. Z njimi je prišel učitelj, ki jih bo po treh dneh zapustil in dijaki bodo tukaj sami. Preprosto, za prakso so se odločili sami in v celoti jim zaupajo. Pri sprehodu po Kranju smo stopili v stolp na Pungartu. Imeli so likovne delavnice. Tako malo smo pokukali, kaj se dogaja. Animatorka jim je ponudila, da lahko tudi oni naredijo risbo. V trenutku so se lotili dela. Ustvarjanje združuje in povezuje. Morda si bodo zapomnili kamnino, na kateri stoji Kranj – konglomerat. Videli smo ga v cerkvi, na Plečnikovih stopnicah, ob gradu, na Naklanski Savi … Tako kot je nam domač konglomerat, je Norvežanom granit.