Kanin

Še vedno sem pod vtisom smučanja, ki smo se ga naužili med počitnicami. Smučarska vozovnica je omogočala smučanje na več smučiščih, eno med njimi je bil tudi Kanin. Zelo nostalgično smo se pogovarjali, kdaj bomo šli na Kanin, tam je zelo lepo, tam se s smučišča vidi morje. Tam je pogosto vetrovno in naprave ne delujejo. Ravno so snemali neki film, zato so nas opozorili, da tamkajšnja žičnica občasno ne bo delovala. Domačin se je hudomušno nasmehnil in dejal, da tudi kadar ne snemajo, se žičnica pogosto ustavi, zablokira … Imeli smo velika pričakovanja in imeli smo kaj videti. Nekaj časa smo bili tiho in smo le opazovali, potem požiraš slino in zmajuješ z glavo in čakaš, kdo bo prvi spregovoril in naglas povedal svoje občutke. Pogovarjali smo se tudi z žičničarjem in ta pripoveduje: »Troseda že dve leti ne obratuje, nima več dovoljenja. Tudi dvosedežnica je zaprta. Delujejo le krožniki in povezovalna žičnica z italijansko stranjo. Glavna gondola sprejme štiri obiskovalce. Ta ima obratovalno dovoljenje do oktobra 2023, potem jo morajo zapreti.« Vmesna postaja je kup stare pločevine, ki je na več mestih odprta, po tleh star les, strojne naprave v žičnici so stare, velika kolesa z zobniki, kot da se bo vsak čas zrušilo. Ker smo se ves čas vozili na urejenih in sodobnih smučiščih v tujini, imaš prav zares neprijeten občutek, kot da bo vse skupaj dol padlo ali se pokvarilo. Sedežnice že več let visijo na žicah pod nebom in kljubujejo mrazu, soncu in vetru. Zdi se, da lahko slišiš njihov glas: »Odrešite nas te bede. Če ne moremo služiti svoji funkciji in ne smemo več prevažati ljudi, nas pač snemite dol in zaprite vse skupaj. Mi smo muzej na prostem.« Umetnega zasneževanja ni, pet metrov snega na Kaninu zaradi zelenih zim pa tudi že dolgo ni več. Na progah je kamenje, ki ga sicer pobirajo, vendar ni prijetno, ko ti škriplje pod smučmi. Potem Rok izjavi: »Ko gledam to zapuščeno smučišče, me je sram, da sem Slovenec.« V tujini celotno območje, cela dolina prispeva za obnovo smučišča in naprav. Od vsakega piva, kave in prenočitve namenijo delež sredstev za obnovo smučišč, ki so gonilo zimskega in letnega turizma. Kdo bo investiral? Lahko bi rekli, tujega nočemo, s svojim pa upravljati ne znamo. Kot da imamo Slovenci le tisto, kar nam je dala narava, čudovito prisojno stran visokogorja s pogledom na morje. Če smučišča ne bodo obnovili, lahko vse skupaj poderejo in tržijo neokrnjeno naravo – organizirano pohodništvo, alpinizem, turno smuko, preživetje v naravi, vodene oglede jam, brezen. Pravzaprav me zelo zanima, v katero smer se bo razvijal Kanin, ali bo postal urejeno smučišče, primerljivo s tistimi čez mejo, ali bomo tržili neokrnjeno naravo. Tako kot je sedaj, je sramotno.