Obrazi sramu

Sram ima lahko veliko različnih obrazov, posamezniki ga lahko občutijo zelo različno v zelo različnih situacijah. Tako bomo nanj pogledali iz različnih vidikov. Mogoče ga bomo prepoznali tudi pri sebi. Če ja, je to samo dobro, saj nam odpira nov del sebe, ki ga lahko začnemo osvobajati.

Sram je lahko zelo neprijetno čustvo, saj je usmerjeno na celoten jaz. Ne samo na dejanje, ki ga sami ocenjujemo kot nesprejemljivega (to bi bila krivda), ampak sebe začutimo kot manjvrednega in ne dovolj dobrega. Sram velikokrat izražamo z besedami »kaj bodo pa drugi na to rekli.« Pod to skrbjo se v resnici skriva strah, da bomo osramočeni, ker nas bodo obsojali in nas gledali z zaničevanjem. Sebe ocenjujemo tako, kot mislimo, da bi nas ocenjevali drugi. Odvisni smo od mnenja drugih in na tak način zaviramo svoje veselje in interese. Praktično to lahko opazimo pri sebi, če nikoli ali zelo redko pokažemo iskreno navdušenje nad nečim ali niti nikoli strastno ne govorimo o nečem, kar radi počnemo, saj nas je strah, da to v družbi ne bo sprejeto. Tako smo postali bolj tihi in pasivni. To je lahko en obraz sramu, za nekoga pa se sram lahko izrazi kot popolno nasprotje tega.

Do tega bomo prišli malo kasneje. Sram ruši občutek notranje varnosti. Ves čas nas je strah, da nas bo kdo psihično napadel. Ti psihični napadi so lahko že samo pogledi določene osebe, kakšni komentarji, ki nas lahko povsem vržejo iz tira in se začnemo spraševati, kaj smo storili narobe, kako smo »izpadli pred njimi …« Če bi bili dovolj trdni in nas ne bi bilo strah, bi se tem napadom lahko uprli (bi rekli kaj nazaj) ali pa jih niti ne bi začutili kot napad na nas.

Telo samo nam sporoča, da se čuti napadenega in osramočenega. Odzivi telesa na sram niso logični in jih ne moremo nadzorovati, lahko pa jih opazimo in z njimi ostanemo (jim damo nekaj pozornosti in nekaj minut npr. sedimo in jih čutimo). Verjetno se vsak od nas lahko spomni, da smo v trenutku, ko smo bili osramočeni, zardeli, se začeli potiti, lahko nam je postalo zelo vroče ali nam je začelo razbijati srce. Osebe, ki imajo v sebi veliko sramu, ga tudi s telesom kažejo skoraj ves čas. Značilna je povešena glava, telo leze skupaj, saj se želi skriti, predvsem pa težko zdrži očesni stik. Lahko se zgodi, da npr. lastne mame ne moremo pogledati v oči ali pogleda zadržati, ker postane preveč neprijetno. To verjetno pomeni, da se je v tem odnosu zgodilo nekaj, kar je v otroku povzročilo ogromno občutenju sramu. Ko nas je sram, se po navadi glas stiša, besede se nam zatikajo in nasploh ne želimo veliko govoriti. Tudi zaradi vseh teh telesnih odzivov na sram ta obrne našo lastno pozornost na nas. Sram na tak način spodbuja samozavedanje, ki je nujno za osebnostno rast. Čeprav je občutenje sramu zelo neprijetno, je nujno.