Center Korak Kranj (2)

Rehabilitacija oseb s pridobljeno možgansko poškodbo kaže rezultate.

»V zadnjem času se veliko govori o nevroplastičnosti možganov. V tujini, predvsem v Avstraliji, so na tem področju zelo aktivni. Ob številnih ponovitvah vaj se vzpostavljajo nove nevronske povezave v možganih, govorijo celo o nevrogenezi. To je tisto, kar smo na začetku v Centru Korak počeli zelo intuitivno. Vsi programi, ki jih izvajamo, so zelo premišljeni. Vemo, kaj delamo. V svetu nevrološke znanosti veliko upov namenjajo temu, da se ob ustreznih rehabilitacijskih programih da res veliko narediti. Pomembno je loviti zgodnje obdobje po poškodbi, torej s programom neprekinjeno nadaljevati po hospitalizaciji in rehabilitaciji v URI Soča. Prva leta je napredek veliko hitrejši, saj nam pri tem pomaga tudi narava,« poudarja Mateja Korošec, direktorica Centra Korak Kranj.

In tu lahko oseba s pridobljeno možgansko po­škodbo naleti na oviro. Mest v centrih, kot je Center Korak Kranj, ni dovolj. »Zaradi prezasedenosti vseh ne moremo sprejeti. To pomeni, da osebe ostajajo doma, kjer terapevtskih obravnav večinoma niso deležne, poleg tega se spopadejo z vrsto težav, ki se pokažejo šele ob prihodu domov. V bolnišnici niti ne vedo, česa vse ne zmorejo, kar prej so. Kontinuiteta obravnave je resnično zelo pomembna,« pravi. Pri možganski poškodbi se obsežnost posledic pokaže šele čez čas. »Vsak uporabnik našega centra je zgodba zase in vsak napredek je za nas velik. Če se je nekdo s toaletnim treningom znebil plenic in je samostojen, je to za kvaliteto njegovega življenja neopisljivo. Imamo primer gospe, ki je prišla k nam s popolno afazijo, se pravi, da ni bila v stanju povedati, kaj želi, pa se sedaj sporazumeva. To je za njeno komuniciranje izjemna zgodba,« dodaja Mateja Korošec.

Dobro znan uporabnik Centra Korak Kranj je Sandi Novak. Svojo zgodbo pogumno deli v javnosti. Nesreča na fantovščini pred skoraj dvajsetimi leti mu je življenje obrnila na glavo. Nanj je padel križ, ki ga je naredil prav on. Posledice so bile tudi poškodbe glave in slepota. Predal se je teku, maratonu, in nastopil celo na paralimpijskih igrah. Še vedno je uporabnik Centra Korak. Ob našem obisku ga ni bilo tam. Še z enim izmed uporabnikov sta bila tisto dopoldne kot prostovoljca v Domu upokojencev Kranj. Mateja Korošec je pojasnila, da so ga prav v centru prepričali, da je začel uporabljati belo palico in hoditi po Kranju. Imel je veliko energije in zaznali so, da bi jo lahko uporabil v nepravo smer. Glede na to, da je bil že prej športnik, so predlagali, da bi lahko tekel. Tako se je začela njegova uspešna tekaška zgodba. Kot je tudi sam večkrat povedal, ga je tek pomiril, pridobival je samozavest in boljšo samopodobo. »A naši zaposleni so bili zanj kmalu prepočasni, ga niso mogli več dohajati. Res je bil hiter. V zgodbo so vstopili njegovi prijatelji in jo ob naši podpori peljali naprej. Skozi tek je vzpostavil široko mrežo prijateljev in v nekem trenutku smo se vprašali, ali nas sploh še potrebuje, saj je dejansko zaživel. Ne glede na vse je našo pomoč še vedno potreboval,« pravi Mateja Korošec.

Njegova športna zgodba se je pred skoraj dvema letoma uradno zaključila (po 13-letni uspešni tekaški karieri). V teku ostaja rekreativno, Center Korak je znova njegova mreža.

(Se nadaljuje)