Udamova Meta »merka dnar«

Tunjiške zgodbe (24)

Pred časom je pri Udamu živela revna vdova s kopico otrok. Domačini so ji rekli Udamova Meta. Imela pa je eno veliko napako, raje je pri sosedih kupila »šnops«, kot pa bi poskrbela za kruh svojim otrokom. Zato ji je krajevna oblast določila skrbnika, »prokuratorja«, ki naj bi čuval tistih nekaj malih denarjev, ki so bili namenjeni njeni družini. Zato so določili, da bo najboljši skrbnik skoraj bližnji sosed Hrustov Tomaž, sicer imeniten kmet.

Čas je tekel, Tomaž pa je bil tudi bolj »oheren« človek in je denar dajal bolj poredko. Nekoč že v hudi stiski mati Meta pošlje dva svoja otroka k Hrustu, da naj Hrustov oče da nekaj denarja, da bodo imeli za kruh oziroma za moko, da bo mati lahko spekla kruh. Tomaž je otrokom dal nekaj drobiža in jima zapovedal: »Povejta materi, naj 'merka' na denar.« Otroka sta doma povedala, kaj jima je Hrustov oče naročil. Meta pa – nabrita kot je bila – se je spomnila, da bo Tomažu že dala vedeti, kaj je prav. V nedeljo bo Tomaž gotovo šel k deseti maši prav mimo njene hiše. Meta je pred prah pogrnila rjuho in nanjo položila tistih nekaj krajcarjev, ki jih je dal otrokom. Sama se je usedla na hišni prag, v roke je vzela »gajžlo« in čakala, kdaj bo šel Tomaž k maši. Res ni dolgo čakala, da se je prikazal njen prokurator. Začudeni Tomaž jo je takoj vprašal: »Ja, Meta, za božjo voljo, kaj pa delaš?« Odgovorila je: »Ja, dnar merkam, saj si ti tako naročil.« Tomaž pa je rekel: »No, ja, saj nisem tako resno mislil.« Zelo zamišljen je Tomaž odšel naprej proti cerkvi. Meta pa je svojo razstavo pospravila in se smeje odpravila v svojo kuhinjo.