Pust

Veselje do maškarade me je že davno minilo. Ko se pogovarjamo o maškarah, najprej pomislim, dobro, da so otroci veliki in jih ni treba napravljati v maškare. Naj to počnejo sami. Tudi ko sem bila mlajša, nisem imela prav velikega veselja nad maskami. Spomnim se, da smo v osnovni šoli organizirali pokop pusta. Na vasi so otroci pripravili kres, kjer so pusta zažgali. Trenutno za to nimam prav velikega veselja, lahko pa se kdaj povrne, kdo ve. Obiskali sta nas dve prav posebni maškari, Pat in Mat. Naju ni bilo doma, pripovedovale so punce. Takole pravijo: »Pozvonila sta Pat in Mat. Zavrtela sta svojo glasbo in poskušala pričvrstiti poličko na steno. Zelo sta se trudila. Imela sta čisto pravo orodje, vijake, svinčnik, nekje tudi načrt. Potem je vse skupaj dol padlo, čisto v njunem stilu.« Najprej smo mislili, da sta dva prijatelja. Ko ju pokličem, da bi pohvalila njuno inovativnost, sta bila tudi onadva deležna obiska teh dveh mojstrov. Šele kasneje sva izvedela, kdo sta zares bili ti dve maškari. Zares pohvalno in izvirno, da sta prišli tudi do nas. Jaz se česa takega še nisem omislila, pa je gotovo zabavno, takole čisto zamaskiran obiskovati prijatelje. Janez pravi, da sta jih na njihovem domu enkrat obiskala dva vodovodarja. Kar v hišo sta vstopila in vse sta vedela, kje kaj imajo, popravljala sta pipe in korita. Izkazalo se je, da sta dva sorodnika. Mene v pustnem času pritegnejo krofi. Sedaj sem dovolj stara in imam čas, da navado cvrtja krofov vzdržujem sama. Če jaz ne bom negovala navade, bo navada zapustila mene, tako pravijo in treba se je lotiti dela. Imam preizkušen recept. Nikoli ne sejem moke, tokrat sem jo. V receptu piše, da v testo za krofe dodamo kislo smetano, sneg beljakov in rumenjake posebej. Naj bo enaka količina sladkorja in maščobe, tako je zapisano, pa limonina lupina in rum. Moji krofi so pravzaprav krofki, saj so male velikosti, recimo XXS. Vsi krofi so dobri, izkušena gospodinja pa pričakuje paščke. Sedaj sem dovolj stara, da bi mi moralo uspeti vedno pripraviti krofe s paščkom. Naučila sem se in mi uspe. V ponev dam vedno le za dva prsta maščobe in potem imajo vsi paščke. Morajo dobro vzhajati, in preden jih dam v posodo za cvrtje, jih polagam na pomokano desko, ki je nad soparo. Tako so vsi rahli in mehki. Taki krofki, ki jih izrežem iz kozarčka za žganje, so res paša za oči, dobri pa so tako ali tako vsi. Ko sem premišljevala, kaj bomo jedli za kosilo, sem pomislila, za pusta mora biti meso, potem se bomo postili. Mora biti malo mastnega. Zelje, ajdovi žganci in klobasa so bili hitro pripravljeni, potem sem se lotila cvrtja krofov. Krofe cvrem le za pusta, pa vem, da so včasih to počeli še ob kakšnem prazniku, prav gotovo za semenj in ob porokah.