Moč sramu

Mnoga čustvena stanja v resnici vodi sram oziroma bežanje od sramu. Nihče ne želi čutiti sramu, saj je zelo neprijetno čustvo. Ko čutimo sram, se počutimo izredno razgaljene in ranljive. Zdi se nam, kot da nas vsi gledajo in vidijo v našo notranjost.

Vsak lahko najde svoj način bežanja od sramu. Zelo pogosto se ljudje razjezijo, že samo ob slutnji sramu. To postane avtomatično in oseba niti ne ve, da je izbruhnila zaradi občutenja sramu. Bes ščiti pred razgaljenostjo. Sram je pogosto osrednje čustvo ljudi, ki so nagnjeni k nasilju in jeznim odzivom. Naslednjič, ko se razburimo ali izbruhnemo jezo, se vprašajmo in preverimo še pri sebi, ali je mogoče oseba, zaradi katere smo se razjezili, naslovila osramočeni del nas. In ker tega nočemo čutiti, se raje hitro razjezimo.

Sram zavira veselje in ugodje. Nekje so nas osramotili zaradi izraženega navdušenja. Lahko smo ga že toliko zatrli, da sploh ne vemo, kaj nas veseli, kaj radi počnemo, nimamo nobene strasti v svojem življenju. Veselje nad uspehom so lahko pospremili s sramom, s kakšnimi komentarji, na primer: »Da ti ne bo stopilo v glavo!« Posledica večkratnih takih izkušenj je, da sram aktivirajo tudi komplimenti, uspehi, ki jih kar ne moremo sprejeti z vsem ponosom. Kar nerodno nam je in še vedno ni povsem dovolj dobro. Zaradi sramu in strahu pred osramočenostjo se težko sprostimo, morda čudno morda ne, težko se sprostimo tudi doma, kjer naj bi bili najbolj na varnem. Če je otrok doma bil nekako osramočen ali ni imel zares odnosa s staršema, lahko postane zelo tih, pasiven, se doma nikoli ne smeje. Nekako se je navadil, da je doma v nekem stanju jeze, slabe volje. Zakaj se je navadil biti doma tak, bomo spoznali drugič.

Sram velikokrat vodi tudi prestrašenost, plahost, sramežljivost, zadržanost. V odrasli dobi čustev ne doživljamo posamično, ampak zlite skupaj. Tako so izkušnje, ko so nas sramotili, zasmehovali, nas niso videli v stiski, strahu, povzročile, da se tudi sedaj vsakič, ko doživimo neko drugo čustvo, lahko zraven avtomatsko sproži tudi sram. Zato ga težko prepoznamo, saj je postal skrit za drugimi čustvi (npr. jeza) ali se izognemo sramu tako, da si čustev sploh ne dovolimo čutiti (npr. veselja, sproščenosti, pristnosti).

Sram ovira prave pozitivne odnose, saj se težko sprostimo, če nas je ves čas strah, da bomo naredili kaj narobe ali rekli nekaj, kar bi nas lahko osramotilo. Če sami ne spustimo sebe k temu delu sebe, gotovo tudi drugih ne bomo. Tako nas tudi sram oddaljuje od drugih. Vsak pa si želi biti blizu nekomu. Torej, če želimo rešiti ta del sebe, moramo ugotoviti, česa nas je tako sram oziroma kaj je povzročilo ves ta sram.