Luknjica

Tunjiške zgodbe (26)

Zgodbico mi je povedal starejši Tunjičan. Je še iz časov, ko so Tunjičani vozili s konji jabolka prodajat na ljubljansko tržnico. Mož je doma naložil na voz šest košev jabolk različnih sort. Malo pred polnočjo se je z laterno na vozu s konjem odpeljal proti Ljubljani. Avtomobilov takrat na cesti skoraj še ni bilo. Zgodaj zjutraj je bil že na tržnici pod ljubljanskim gradom. Konja je privezal v hlev, ki je bil temu namenjen. Kmalu so prišli kupci. Mož je pridno tehtal jabolka po nekaj kilogramov skupaj, denar pa je tlačil v svojo malho. Sredi dopoldneva pride do našega moža lepa, moderna gospa in naroči tri kilograme lepih libermanov. Mož ji da dobro »vago«. Gospa začne zlagati jabolka eno po eno v svoj cekar, nenadoma pa na enem opazi luknjico, ki jo je verjetno izvrtal črviček. Takoj reklamira to napako pri našem prodajalcu: »Gospod, to jabolko ima luknjico, jaz pa sem naročila samo lepo in zdravo sadje.« Naš možakar se malo zamisli in ji reče: »Gospa, tudi vi imate na sebi kakšno luknjico, pa ste zato še vseeno dobri.« Molče ji jabolko zamenja s takim, ki luknjice ni imelo. Lepa gospa je malo zardela in hitro odšla z jabolki s tržnice. Naš Tunjičan pa se je zadovoljen nasmejal s svojimi soprodajalci. Takšne stvari so se dogajale našim kmetom.