Župnik Jože

Tunjiške zgodbe (27)

V Tunjicah smo imeli mladega župnika Lojzeta iz Dolenjske. Upravljal pa je tudi župnijo na Šenturški Gori. Peš je hodil dvakrat na teden maševat na Šenturško Goro. Kar dve uri sta bili potrebni za to pot. Pa se je oblast spomnila, da Lojze ni odslužil vsega vojaškega roka. Moral je še skoraj za celo leto k vojakom. Za tisti čas pa nam je škofija posodila starejšega, že malo odsluženega farnega pastirja Jožeta. Bil je kar v redu, ljudje so ga imeli kar radi. Imel je mogoče eno manjšo napako, da je imel zelo rad »šnops« – ali če mu rečemo žganje. S tem je malo preganjal dolgčas. Seveda je moral tudi vsak teden dvakrat na Šenturško Goro. S seboj je jemal malo stekleničko, v kateri je nosil vino, ki ga je uporabljal med mašo, ker pa je bila pot dolga, se mu je vino večkrat skisalo. Spomnil se je na žganje, ki se nikoli ne pokvari. Začel je namesto vina uporabljati to žganje. Kmalu pa so za to dejanje izvedele pobožne tunjiške mame. Tri so se domenile in šle v Mekinje k dekanu Viktorju zatožit, kaj hudega počne župnik. Dekan je seveda Jožeta takoj poklical na zagovor in ga okaral, zakaj počne take nedovoljene reči. Jože je bil užaljen in je že prvo nedeljo po tem zagovoru kar javno s prižnice povedal, da so ga tri žene zatožile pri dekanu. No glavna med temi ženami je bila Ukušekova mati. Ta pa je bila že tako povsod znana kot pravi »dedec«, saj je podkovala konje, bila je vaški klavec in sploh je najrajši opravljala moška dela. Župnik je kar vsem vernikom s prižnice povedal: »Ukušekova mat zna konja podkovat, vola zaklat, desca očofotat in fajmoštra usrat.« Seveda je bila zato Ukušekova mati kar užaljena. Drugi farani pa so se ji posmihali, ker jo je župnik tako slikovito okaral. No, Lojze se je kmalu vrnil od vojakov in zopet prevzel faro. Jože pa je odšel neznano kam.