Presenetljivo življenje

»Na vse te naravne danosti pa tudi v Sloveniji prežijo vse tegobe današnjega sveta, ki jih je večinoma zakrivil človek. Tujerodne vrste, še posebej invazivne, so postale naša realnost, s katero se soočamo. Rastline, kot so žlezava nedotika in dresniki, ponekod že tvorijo samostojne združbe, ki preraščajo nekatere bregove rek In potokov, hrošček harlekinska polonica pa s svojo požrešnostjo odjeda hrano domorodnim polonicam, med njimi tudi sedempikčasti polonici ali pikapolonici. Prekomerni izpusti toplogrednih plinov vodijo v globalno segrevanje, v vse hitrejše spreminjanje podnebja in do ekstremnih vremenskih pojavov. Vročinske valove z novimi temperaturnimi rekordi dosegamo domala vsako poletje, stoletne vode s poplavami, stoletne suše s požari si sledijo iz leta v leto in ne več na sto let. Priče smo nebrzdanemu onesnaževanju, od kemijskega, zvočnega, svetlobnega, do kopičenja odpadkov, predvsem nerazgradljive plastike. Nepravilno in predvsem prekomerno uporabljamo zdravila in biocide. Neupravičena in pretirana raba antibiotikov v medicini in veterini je pripeljala do odpornih sevov mikroorganizmov, povzročiteljev bolezni, s katerimi se npr. spopadamo pri bolnišničnih okužbah. Vse to neusmiljeno desetka živa bitja, ki živijo na našem planetu, in posledično zmanjšuje biodiverziteto. Soočamo se s šestim množičnim izumiranjem vrst, ki se dogaja veliko hitreje, kot smo domnevali. Biodiverziteta in delujoči ekosistemi so temelj človeškega obstoja In blaginje, saj nam brezplačno ponujajo ekosistemske storitve, in sicer oskrbovalne, regulacijske, habitatne in kulturne. Prav vse, kar človek potrebuje za življenje, izvira iz narave: zrak, pitna voda, hrana, gradbeni material in sprostitev duha. Navsezadnje je tudi človek del živalskega sveta, ki se resda ima za najmodrejšega. Pa bo zmogel toliko modrosti, da bo preokrenil razvoj družbe v vzdržni razvoj? Bo ta modrost dovolj, da ohranimo biodiverziteto in zagotovimo svoj obstanek na planetu Zemlja?« (str. 9)

Gornji navedek je iz uvoda v monografijo, ki je izšla ob veliki naravoslovni razstavi z naslovom V vrtincu sprememb; pripravil jo je Prirodoslovni muzej Slovenije in je na ogled v Cankarjevem domu v Ljubljani. Avtor gornjih besed je Tomi Trilar, skupaj s Špelo Pungaršek urednik te knjige, avtorjev besedil in fotografij pa je še cela vrsta. Priporočam tako ogled razstave kot branje knjige. Oboje zadeva vsakega od nas, ki nam ni vseeno, kaj bo z naravno substanco Slovenije.