Gregorčki ponovno na Belici

Tradicionalno praznovanje gregorjevega je letos v preddvorski občini potekalo na Zgornji Beli. Spuščanje gregorčkov se je tako z jezera Črnava preselilo na potok Belica. Dogodek so poimenovali Vuč u vudo, istoimenski običaj pa je bil med belskimi obrtniki živ v obdobju med obema vojnama.

Zgornja Bela – Glavno prizorišče tokratnega spuščanja gregorčkov je bilo tako v okolju novega etnološkega kotička s kajžo na Zgornji Beli pri Preddvoru, gostitelj dogodka pa ljubiteljski etnolog Tomaž Rehberger, ki upa, da bo dogajanje na predvečer gregorjevega postalo tradicionalno.

Kar lepo število prisotnih, predvsem otrok, se je že kakšno uro pred spustom udeležilo delavnice izdelave gregorčkov na Petanovi domačiji, ki sicer stoji v neposredni bližini omenjene kajže. Delavnico so vodili člani KUD Matije Valjavca Preddvor, otroci pa so gregorčke ustvarjali izključno iz naravnih materialov.

Sprevod od Petanove domačije do izhodišča za spust so kasneje pospremili tudi zvoki harmonike.

Po Rehbergerjevem nagovoru je prisotne pozdravila še Ernesta Koprivc, direktorica Zavoda za turizem Preddvor, soorganizatorja dogodka. Spuščanje gregorčkov je pospremil krajši kulturni program, ki so ga sooblikovali najmlajši. Ob melodiji, ki jo je iz kitare izvabljala učiteljica Klara Paulič, so zapeli prvošolčki, dogodek je povezovala domačinka Katja Bogataj.

Tako otroci kot kasneje Tomaž Rehberger so nam na kratko predstavili gregorjevo in zakaj se na njegov predvečer spušča luč v vodo oziroma imamo običaj »vuč u vudo«. »Zato, ker je bil dan že toliko daljši in obrtniki niso več potrebovali luči pri svojem delu,« je začel razlago Rehberger. »Na Beli je bilo veliko obrti: kovali so žbice, pletli cambuhe, cajne … Bili so mlinarji, žagarji, mizarji. Ko je prišlo gregorjevo, pa je bil dan že toliko daljši, da luči niso več potrebovali.« In so vrgli luč v vodo, so ga mrmraje dopolnili glasovi med prisotnimi. O gregorčkih je povprašal tudi starejše občane, ki se še spomnijo tistih časov, in ugotovil, da je bil običaj spuščanja luči na Belici živ še do šestdesetih let prejšnjega stoletja.

Tokrat je pri spuščanju gregorčkov prisotnim pomagal Rok Valjavec, sicer restavrator, ki je bil zelo aktiven tudi pri etnološkem projektu s kajžo. Tako smo mimogrede izvedeli, da je ravno v soboto minilo leto dni, kar so kajžo na Koroškem podirali, sedaj pa že stoji na Zgornji Beli in služi namenu.

Spoznali smo tudi predhodnike sedanjih gregorčkov: pehar z oblanci in smolo, žaganje z nafto ter sveče.

Seveda pa ni šlo brez prostovoljnih gasilcev PGD Preddvor, ki so gregorčke po zaključku plovbe po Belici pobirali iz potoka in jih vrnili njihovim lastnikom.

Rehberger je prisotne še povabil, da si po zaključku spusta kajžo tudi pobliže ogledajo. Tisti, ki jih je zeblo, so se lahko okrepčali s toplim napitkom, najbolj pa so šli prav vsem v slast mehki in še topli buhteljni z marmelado.