Snežna dvorana

Pobuda za gradnjo kompleksa Snežna doživetja Kranj s pokritim smučiščem pod Joštom je te dni v središču pozornosti ne samo prebivalcev Besnice, ampak tudi precej širše. Veliko odmevnost primera dokazuje tudi tri tisoč podpisov, ki jih je na hitro ustanovljena civilna iniciativa na terenu in spletu zbrala v manj kot tednu dni.

Tako uspešno zbiranje podpisov pod peticijo proti načrtovanemu projektu, ki bi med drugim zahteval posek okoli dvajset hektarjev gozda, dokazuje, da ljudem še zdaleč ni vseeno, kaj se v njihovem okolju dogaja. Še zlasti ne, ko imajo občutek, da aktivnosti, za katerimi naj bi stal za javnost še vedno neznani tuj kapital, potekajo za njihovimi hrbti. Njihov odločen »ne« zato nikakor ne more biti presenečenje za nikogar – ne za pobudnike ne za Mestno občino Kranj, ki vodi postopek spreminjanja občinskega prostorskega načrta.

Pobudniki so prepričani, da bi projekt smučarske dvorane, kakršne ni osemsto kilometrov naokoli in ki si jo močno želijo tudi v Smučarski zvezi Slovenije, lokalnemu okolju prinesel veliko več koristi kot slabosti. Po mnenju enega od pobudnikov, Tomaža Knifica, projekt Besničanom prinaša ogromno razvojno priložnost, kakršno so na primer znali izkoristiti v Kranjski Gori, ki je po drugi svetovni vojni prav po zaslugi smučanja postala eno največjih turističnih središč v Sloveniji. Prinaša tristo novih in dobro plačanih delovnih mest, možnost prodaje lokalno pridelane hrane in izdelkov male obrti, urejeno infrastrukturo, dvig vrednosti nepremičnin …

V civilni iniciativi in tudi v besniškem turističnem društvu po drugi strani opozarjajo, da je območje, kamor želijo umestiti kompleks s snežno dvorano, povsem neprimerno predvsem z okoljskega vidika. Sprašujejo se, zakaj takih objektov ne umestijo v že degradirano območje. Med drugim jih tudi skrbi, da domačini ob uresničitvi projekta sploh ne bi imeli več prostega dostopa do ozke dolinice pod Špičastim hribom. Bojijo se, da bi v primeru nasedle investicije za njo ostal le ogromen objekt sredi gozdnatega pobočja, kar bi zahtevalo drago sanacijo. Njihova vizija razvoja turizma je drugačna, v smeri trajnostnega turizma, ki bi slonel na manjših družinskih podjetjih.

Katera vizija je prava? Odločitev bi morala biti prepuščena lokalnim prebivalcem. Nič ne bi bilo narobe, če bi jo sprejeli na podlagi izčrpnih informacij in široke razprave. K temu zagotovo ne pripomore dejstvo, da so jih (in lastnike) pobudniki z vsebino tako velikega projekta, ki bi korenito posegel v njihov življenjski prostor in način življenja, začeli seznanjati šele tik pred zdajci in šele po javno izraženem odporu.