Izkoristimo življenje, ki nam je dano

Onkološke težave in izguba vida Kamničanke Vesne Markoč niso odvrnile od aktivnega življenjskega sloga. Teče, hodi v gore in ustvarja. Pri tem pa opozarja tudi na stereotipne in napačne predstave o invalidih, ki so še vedno zasidrane v družbi.

»Na Življenje gledam s Srcem in z odprtimi zvedavimi Očmi,« je med drugim zapisala Vesna Markoč v nedavnem zapisu za občinski časopis Kamničan-ka, ki ga je naslovila z Invalidnost ni oviranost, ampak priložnost.

Da so največje prepreke po navadi res v glavah, dokazuje njen aktivni življenjski slog. Kljub temu da so jo onkološke težave nekajkrat prikovale na posteljo, v zadnjih letih pa se je srečala s skorajda popolno izgubo vida, se ukvarja s športom. Z inPlaninci, odborom Planinske zveze Slovenije za invalide, bo letos z vzponom na Triglav zaključila Slovensko planinsko pot, v gorah pa izbira tudi težje, plezalne poti. Kot pravi, ji gore pomenijo svobodo in možnost preseganja lastnih meja kljub oviranosti. Če se morda kdo sprašuje, zakaj bi slepi hodil v gore, Vesna Markoč odgovarja: »Ko pridem na nek vrh, četudi ne vidim vseh detajlov, gledam s Srcem, vpijam s Telesom in čutim z Dušo.«

Zaradi postopnega izgubljanja vida – uvršča se v četrto izmed petih kategorij slepote in slabovidnosti, kar pomeni manj kot dva odstotka preostanka vida, razloči le svetlobo od teme, barve večjih površin in brezoblične silhuete oz. sence – se je odpovedala le kolesarjenju oz. kot sama hudomušno pripomni: svoji »ruski ruleti«, saj je postalo prenevarno. Ob pomoči vodnika pa še vedno lahko hodi v gore in teče.

Zaradi zdravstvenih težav je danes invalidsko upokojena, pred tem je bila socialna delavka, čeprav pravi, da bi se najverjetneje odločila za študij umetnosti, če bi ji zdravstveno stanje to omogočalo. Zelo rada namreč ustvarja, predvsem piše in riše.

Izkoristiti, kar nam je dano

Pomembno je, da se ne prepustimo malodušju, ko se spoprijemamo z življenjskimi preizkušnjami, še pravi. »Večina ljudi stremi k splošno sprejetim idealom, da si ustvarimo družino, zgradimo dom, kariero. Potem pa se zgodi nekaj nepričakovanega in se to podre kot hišica iz kart. Takrat je pomembno le, kako se bomo s tem soočili,« doda sogovornica, ki sicer prihaja s Horjula, zadnjih osem let pa z možem Mihaelom živita v Kamniku.

Na vprašanje, kaj jo motivira in spodbuja k aktivnemu življenjskemu slogu, odgovarja: »V življenju se mi je nekajkrat zgodilo, da sem morala vse začeti od začetka – in ta del je najtežji. Zato se ne smem ustaviti. Poleg tega mi je škoda izgubljenega časa. Naj zaradi težav življenju rečem ne in čepim doma? Včasih mi kdo pravi, da hočem vse naenkrat, in mu odgovorim: Ja, hočem! Še teh pet petkov!« Dodaja, da je poleg ozaveščanja o življenju slepih in slabovidnih njenemu izpostavljanju v javnosti botrovalo prav to, da spodbudi tudi druge, naj izkoristijo življenje, ki nam je dano.

Slepi sami prosijo za pomoč

Poleg vodnikov, s katerimi se odpravi v gore ali na tek, ji vsakodnevno življenje lajšajo tehnični pripomočki, ki so v zadnjih letih napredovali do te mere, da lahko samostojno uporablja tudi računalnik. Še posebno v večjih mestih se slepim in slabovidnim prilagajajo tudi mestne poti, in sicer s talnimi oznakami in zvočnimi semaforji, ki slepe vodijo in jih opozarjajo na nevarnosti. Osnovni pripomoček pa še vedno ostaja bela palica, za katero je Vesna Markoč zapisala: »Ko s palico potrkam v naravo, mi ta odgovori.«

Kljub napredku pa se slepi še vedno srečujejo z nekaterimi stereotipnimi predstavami in napačnim ravnanjem med splošno populacijo. »Veliko invalidov je zaprtih v raznih zavodih ali drugače odmaknjenih od družbe, zato se ljudje z nami redkeje srečujejo v vsakdanjem življenju,« pravi sogovornica, ki dodaja, da prav zaradi tega prihaja tudi do spodrsljajev, ko kakšen mimoidoči želi ponuditi pomoč, a to stori na napačen način. »Včasih ljudje ne pomislijo, da ne vidiš, in te zgrabijo, pri čemer se slepa oseba lahko prestraši, poleg tega je to poseg v intimen prostor. Slepi smo navajeni, da sami prosimo za pomoč, ko jo potrebujemo. Takrat se videčega oprimemo za komolec ali ramo in mu pustimo, da nas vodi,« je še povedala Markočeva.