Hiša, kjer domuje Mačji dol, ni zanemarjena

Odzivi ljudi na to, da opuščajo košnjo in so nasprotniki pisarniškega urejanja okolice, so različni, pravi predsednica Žverce, društva za pomoč živalim Monika Koprivnikar, univerzitetna diplomirana biologinja. Tisti, ki so vajeni asfaltirane, tlakovane, betonske 'urejenosti', ne razumejo, kako je lahko nekaj hkrati urejeno in zeleno, cvetoče, še doda.

Škofja Loka – Mačji dol, zavetišče za mačke, deluje v okviru društva Žverca že enajst let, zadnjih pet let pa v objektu, ki ga je zasnoval in v njem z družino tudi bival arhitekt Tone Mlakar. Že v osnovi je bila hiša napredno vpeta v okoliško rastlinje in preraščena s plezalkami, ki senčijo fasado in nudijo hrano ter zavetje mnogim živalim v okolici. »Hiša je bila eden od izpraznjenih objektov pred gradnjo obvoznice, takrat se ji je tudi spremenila namembnost, ki bi sicer vodila v rušenje. Objekt ni bil last občine, tudi sedaj ima lastniško upravičenje na objektu še vedno Republika Slovenija (RS). Če ne bi RS prav za namen ureditve zavetišča za zapuščene živali predala občini te hiše, je verjetno ne bi bilo več. Če bi se sedaj objekt uporabljal za drug namen, ne za zavetišče, bi lastnica ponovno postala država,« razlaga Koprivnikarjeva.

Društvo Žverca oskrbuje zapuščene živali treh občin

Vsaka občina v Sloveniji mora v skladu z Zakonom o zaščiti živali zagotavljati oskrbo zapuščenih živali. Za občine Škofja Loka, Gorenja vas - Poljane in Železniki za to po pogodbi skrbi društvo Žverca. Zaradi prostorskih omejitev lahko zagotavljajo le oskrbo zapuščenih mačk, ki jih neodgovorni ljudje zapustijo. Oskrbijo tudi take, ki se po veterinarski oskrbi vrnejo na lokacije, kjer imajo oskrbo, in se potem ne razmnožujejo več. Primarni namen uporabe hiše v Puštalu je zagotovitev namestitve za zapuščene mačke, ki čakajo na posvojitev v nove domove. »Pred selitvijo v Puštal smo za mačke skrbeli v majhnem objektu v sklopu nekdanje vojašnice, leta 2018 pa smo zavetišče preselili zaradi urejanja vrtca in rušenja objekta. Kot društvo za pomoč živalim in tudi posamezniki, ki nam ni vseeno, želimo tudi drugim bitjem zagotoviti zdravo, mirno in kvalitetno okolje na prostoru, kjer delujemo. Zato sledimo smernicam naših in tujih strokovnjakov, ki narekujejo ohranjanje zelenja in cvetja v mestih, čim manj poseganja v naravno prisotne ekosisteme in sajenje medonosnih in tudi sicer koristnih rastlin,« na očitke o zanemarjenosti Mačjega dola odgovarja Monika Koprivnikar. V okolico zavetišča so tako zasadili tudi vrtnice in druge cvetoče trajnice, ki so jih pridobili tudi iz tujine, da bi zagotovili čim boljše sadike. Posadili so tudi nekaj dreves, za katera upajo, da bodo čim bolje uspevala in kmalu v vse bolj vročih poletjih senčila podlago in preprečevala vročino ter sušo. Nekaj sadik hmelja so posadili za senco v mačjem izpustu. »Poleg tega pa bomo lahko morebiten naraven, neškropljen pridelek razdelili med lokalne pivovarje, ki so v lanskem letu zaradi suše težko pridobili 'storžke'.«

Odzivi so različni

Odzivi ljudi na to, da opuščajo košnjo in so nasprotniki pisarniškega urejanja okolice, so različni. »Tisti, ki so vajeni asfaltirane, tlakovane, betonske 'urejenosti' seveda ne razumejo, kako je lahko nekaj hkrati urejeno in zeleno, cvetoče. A mnogo ljudi vseeno prepoznava koristi prisotnosti zelenja in cvetja v urbanem okolju.« V zvezi z oskrbo zapuščenih mačk in s tem, da se nekateri ne morejo sprijazniti, da so javne nepremičnine namenjene namestitvi živali, Monika Koprivnikar doda še to: »Prav mi si najbolj želimo, da takih prostorov ne bi potrebovali. Če bi ljudje odgovorno skrbeli za svoje živali, ne bi bilo ne zapuščenih živali ne potrebe po njihovi namestitvi. Podpiramo pa prizadevanja v smeri kakršnihkoli premikov na bolje na različnih področjih, sami po svojih močeh pomagamo tudi ljudem v stiski.«