Pogovor na klopci v Tivoliju

Totalitarizmi rušijo simbole prejšnje oblasti in (ponovno) postavljajo svoje. Tudi pri nas? Najbolj vpijoč simbol vračanja propadlega totalitarizma v čas, ko je Zoran Polič 12. 6. 1945 izdal nalog za »odstranitev (zravnanje) z zemljo« grobov političnih nasprotnikov, je sklep vlade v dveh točkah o ukinitvi dneva spomina na žrtve komunističnega nasilja. Brez obrazložitve!! Kljub »očitni stvarnosti« 700 prikritih grobišč, množici plastičnih zabojčkov s »prekopanimi« kostmi ... Če bi bila, bi bila preveč ideološko obarvana.

»Molčati o tem bi pomenilo vtakniti kakor noj glavo v pesek pred očitno stvarnostjo in pred težavami.« (Edvard Kardelj, 1949). Bi jih kot ideolog »čiščenja« dandanes pohvalil ali kritiziral?

Spominska obeležja totalitarizma, kot tudi dnevi, so ali ideološko obarvana (spominjajo na revolucijo) ali zavajajoča (padli za svobodo) ali pa so dvoumna oz. nedoločna.

Spominsko obeležje zločinsko pobitima Ksenji in Radu Hribarju na gradu Strmol ima nekrolog: Dolga, dolga je zimska noč (Josip Murn - Aleksandrov). Zakaj in kaj to pomeni za sedanjo stvarnost »vedo« še vedno nepokopani in neodkopani. A ponosni nasledniki? Murn jih nagovarja v zadnji kitici: »/.../ vsake dveri zaprte, nanje trkam s prošnjo, / a nikjer se srce ne ogreje. Kako dolgo še?«

Tudi na spominskem obeležju na Jesenicah ob bivši meščanski šoli dvoumno in zavajajoče piše: »V spomin na tragično umrle učenke in učiteljico ob eksploziji v meščanski šoli 29. 11. 1944.« Mnogi ne vejo, da je umrlo 7 učenk in da je eksplozijo na pobudo SKOJ-a povzročil 12-letni otrok ob 1. obletnici 2. zasedanja AVNOJ-a.

Tudi Cankarjev »Narod si bo pisal sodbo sam« v dvorani Zbora odposlancev slovenskega naroda 1943 v Kočevju je zavajajoč. Edvard Kocbek takrat verjetno še ni slutil, da bo že jeseni 1946 takratnemu vodstvu novega režima lahko očital »radikalno družbeno diferenciacijo, ko namesto ljudstva oblast izvaja poseben krog ljudi, ki ga ljudstvo ne more kontrolirati; vsebina besed svoboda in pravica se je bistveno spremenila.« (Bohinjski teden, 2021).

Dandanes bi pri svobodi mislil tudi na svobodo izražanja (39. čl. Ustave), pri pravici pa pravico do groba.

Epilog: Pogovor na klopci v Tivoliju:

Edvard Kocbek prihajajočega Borisa Pahorja vpraša: »Ali so jih že pokopali?« »A veš, Edo,« mu odgovori Boris, »že od 1975, pa tudi od prej, še vedno traja dolga dolga zimska noč. A kaj, ko druge kitice tega Murna, /.../ Kara tiha me, temna noč, / kara vest me, srce ne umeje /.../, nekateri pač nočejo ali ne smejo (do)umeti. Pa tudi zadnje kitice ne.«

Franc Pintar, Bled