O šenčurskih dogodkih pred osemdesetimi leti - nekoliko drugače (3)

Odgovor na članek Francija Ajdovca Šenčurski dogodki 1932

Zaradi sodelovanja v šenčurskih dogodkih organizatorji niso bili preganjani med vojno.
Leta 1942, ko je okupator na evropskih bojiščih doživljal prve neuspehe, je hotel imeti čim bolj varno zaledje. Ker je bila Gorenjska zaradi pomembnih prometnih povezav med Reichom in Balkanom za okupatorja strateškega pomena, je hotel to leto za vsako ceno in z največjim nasiljem zatreti partizansko uporništvo. Na Gorenjsko je pripeljal celo policijski polk gorskih lovcev, posebej izurjen za bojevanje proti partizanom na Kavkazu in v neprestanih zasledovanjih in napadih partizanom prizadejal hude izgube. Samo pod Storžičem in Krvavcem, kjer je deloval bataljon Kokrškega odreda, je v poletju in jeseni padlo in bilo zajetih 105 borcev tega bataljona.
 
V tem najtežjem obdobju obstoja partizanov so se okupatorju pridružili še domači nasprotniki partizanov, med njimi žal tudi nekateri organizatorji nekdanjih šenčurskih dogodkov. Skupno so se najprej podali v boj proti Krvavški četi tega bataljona, ki je bila najbližja območju njihovega bivanja. Okupatorju je z vojaško silo uspelo ubiti devet, zajeti pa dvanajst borcev; domači nasprotniki partizanov pa so v istem času s prepričevanjem, da bo partizanstva konec, obljubami, da bodo pred Nemci varni, z grožnjami svojcem, da bodo izgnani, in na druge načine povzročili pobeg 47 borcev. Večina je prišla na njihove domove, nato pa so jih izročili okupatorju. Tako so v skupnem boju partizanstvo pod Krvavcem v tem letu uničili, saj je od skupnega števila 74 borcev čete ostalo samo šest. Vse to pa se je zgodilo do sredi avgusta 1942, ko na tem območju ni bil preganjan noben nekdanji organizator šenčurskih dogodkov ali kateri drug predvojni oblastnik.
 
Da bi jim uspelo uničiti še partizanstvo pod Storžičem, so domači nasprotniki v sodelovanju z Nemci pod Storžičem zvabili na pogovor kar poveljnika čete, ga poskušali pridobiti za pobeg, in ker je bil med borci zelo priljubljen, so računali, da bo za seboj zvabil še druge borce; vendar pa niso uspeli. Zdaj je vodstvo Kokrškega odreda začelo ukrepati in ne VOS, ki je v okrožju Kranj nastal skoraj dve leti pozneje in obstajal štiri mesece.
 
Vse delovanje sovražnikov partizanstva v tem delu Gorenjske je dokumentirano in s pričevanji udeležencev opisano v vrsti znane literature. Na tem mestu pa naj njihovo skupno delovanje proti partizanom osvetli tudi zapis S. Šinkovca v knjigi Begunje 1941–1945 o Jožku Zabretu, ki je tudi sodeloval v šenčurskih dogodkih, zatem pa bil do druge svetovne vojne v vodstvu SLS oziroma JRZ okraja Kranj. Šinkovec navaja, da so Jožku Zabretu Nemci ob prihodu zaplenili tovarno olja v Britofu, njega pa odvedli v begunjske zapore. Od tam so ga izpustili v začetku septembra 1942, že nekaj dni zatem pa ga je deželni svetnik, eden najvidnejših nacističnih voditeljev v Kranju dr. Gustav Skalka z avtomobilom odpeljal na grad Strmol. Tam sta ga sprejela Rado Hribar, lastnik gradu, in Lojze Mejač, veletrgovec in občinski komisar v Komendi, in Zabreta začela nagovarjati, da sta ga rešila zapora in ustrelitve, za protiuslugo pa želita, da se pridruži vodstvu domačih nasprotnikov partizanov, ki jih vodi Janez Brodar. Ker Zabret ni sprejel sodelovanja, ga je Skalka še dvakrat pripeljal v Strmol, tam pa so ga sedaj vsi trije prepričevali, da privoli v sodelovanje in mu obljubljali še druge ugodnosti. Tudi tedaj je Zabret zavrnil sodelovanje z okupatorjem niti z domačimi nasprotniki partizanov ni hotel delovati proti svojemu ljudstvu. Znova so ga aretirali, v Begunjah sta ga k sodelovanju prigovarjala še gestapovca, nato pa so ga poslali v koncentracijsko taborišče v Nemčijo, od koder se je vrnil po vojni.
 
Pisanje o zgodovini polpretekle dobe
Pisec svoje pisanje namenja »dokazovanju«, kako je treba predstaviti zgodovino, ki se je dogajala v prejšnjem stoletju. To naj bi bil tudi čas, da bi prišli do celovitejše ocene tedanjega časa. Toda pisec pri tem vztrajno ponavlja, da je treba ugotavljati dogajanja te zgodovine in pisati znova tudi šenčursko kroniko. Pri tem se pisec opira na vire, ki jih je navedel že v uvodu pisanja, nadalje na opisovanje le nekaterih dejanj nasprotne strani, tj. selektivnost in seveda na mnenje, da je bilo partizansko delovanje proti domačim nasprotnikom partizanov zgolj posledica oziroma obračun z organizatorji nekdanjih šenčurskih dogodkov. Že omenjeni viri pa so, kakor pisec navaja v uvodu, prav podatki iz življenjepisa Janeza Brodarja in pisanja Matije Škerbca, ki sta v tujini pisala, da so partizani v napadu na domobrance v Lahovčah, Cerkljah in Zalogu oktobra 1944 sodelovali z nemško policijo in od nje dobili orožje (napad je izvršila Šlandrova brigada s Štajerskega, op. p.), Škerbec pa še to, da domobranci niso bili del nemške vojske ali policije, temveč samostojna policijska enota, ustanovljena po mednarodnih določbah za vzdrževanje javnega reda itd. V občini Šenčur sta pred nekaj leti izšla dva dokaj obsežna zbornika, ki že kar obširno obravnavata zlasti polpreteklo dobo. Kolikor je znano, k temu gradivu ni bilo omembe vrednih pripomb. Z izidom seveda tudi ni bilo nikjer zapisano in rečeno, da je to gradivo dokončno, temveč le prispevek k boljšemu poznavanju preteklosti in k celovitejši oceni te dobe.
 
Dogajanja med nemško okupacijo na območju občine Šenčur so bila zelo tragična in povezana z velikimi žrtvami in trpljenjem prebivalstva. Življenje je izgubilo 184 ali 4,72 odstotka prebivalstva. Na strani NOB je izgubil življenje 101 domačin (od tega so domobranci sami ali skupaj z Nemci ubili 21 partizanov in njihovih sodelavcev), v nemški vojski naj bi jih padlo 61, domobrancev v boju s partizani pet, partizani so usmrtili deset domačinov (šest zaradi sodelovanja z okupatorjem in štiri zaradi sodelovanja z domačimi nasprotniki partizanov oziroma domobranci), sedem je drugih žrtev. Izseljenih po okupatorju je bilo 116 domačinov (devet učiteljev, duhovnikov in 107 svojcev partizanov), aretiranih po okupatorju in domobrancih zaradi sodelovanja v NOB in odvedenih v koncentracijska taborišča pa nad 80, izvršenih je bilo še vrsto drugih dejanj. Vse to so številke, ki govore o žrtvah in trpljenju ljudi in jih ne moremo zavračati, kot da je to in podobno pisanje enostransko in zavajajoče, kakor je to nekje zapisal pisec. Kakršnokoli gradivo je že zbrano in bo še zbrano, bo moralo prej ali slej pri celovitejši oceni izhajati iz teh neovrgljivih dejstev. Tudi če so ali bodo nekateri dogodki ali pojavi predstavljeni z bolečim oziroma nepriljubljenim prizvokom.
 
Med obravnavanimi domačini, ki so izgubili življenje v času vojne, niso vštete žrtve povojnih pobojev. Čeprav je vzroke zanje iskati v letih vojne in ne le v letu 1945, so ti zunajsodni poboji obsojanja vredno dejanje zmagovalcev nad poraženci. Vodstvo ZB za vrednote NOB Slovenije je to dejanje obsodilo z obžalovanjem že pred leti. S to obsodbo soglašamo tudi člani borčevske organizacije. Ker pa so žrtve tudi domačini, o njihovi usodi se ni odločalo v Kranju, morajo najti mesto v skupnem številu vseh žrtev vojne. Do sedaj objavljeni podatki (v zborniku, knjigi mobiliziranih v nemško vojsko in na spomeniku) niso najbolj zanesljivi. Tako je na primer na spomeniku padlim in po vojni pobitim v Šenčurju v podnaslovu Vsem zamolčanim, ki so se darovali za domovino, vpisan domobranec, ki so ga ubili domobranci sami, ker ni želel nositi njihove uniforme in orožja. Med vpisanimi, ki so se darovali za domovino, so tudi nekateri vaščani, ki so ali naj bi padli v nemški vojski na vzhodnih bojiščih. Zato bo treba za vojno in povojno obdobje še dopolnjevati gradivo, da bi lahko kronika Šenčurja predstavljala res čim bolj objektivno in celovito oceno tega za naš narod najusodnejšega obdobja.
 
Franc Štefe - Miško
 

Oddaj svoj komentar

Kranj 8°

oblačno
vlažnost: 90 %
veter: JV, hitrost: 11 km/h

4/9

torek

-1/16

sreda

0/19

četrtek

Vremenska napoved

Po

To

Sr

Če

Pe

So

Ne

 

 

 

 

1

2

3

4

5

6

7

8

9

10

11

12

13

14

15

16

17

18

19

20

21

22

23

24

25

26

27

28

29

30

31

OBVESTILA / Šenčur, Preddvor, 19. marec 2024

Umovadba, muzicirajmo skupaj, tombola

IZLETI / Cerklje, 19. marec 2024

Planinski izlet DU Cerklje

PRIREDITVE / Begunje, 20. marec 2024

Vaje za ohranjanje gibalne sposobnosti

IZLETI / Kranj, 21. marec 2024

Planinsko-pohodniški izlet DU Kranj

OBVESTILA / Kranj, Šenčur, Cerklje, Goriče, 23. marec 2024

Meritve krvnega tlaka, sladkorja in holesterola

PRIREDITVE / Brezje, 23. marec 2024

Romanje po Rožnovenski poti

IZLETI / Kranj, 29. marec 2024

Na jadranske otoke

IZLETI / Kranj, 5. april 2024

Na ogled Primorske

 

 
 

 

 
 
 

Že zdaj učenje materinščine / 13:19, 17. marec

Delo, 14, 3. : "Združenje ravnateljev in pomočnikov ravnateljev Slovenije je na včerajšnjem sklepnem dnevu strokovnega posveta pripravilo ra...

Državni zbor zavrnil predlog, Svoboda za referendum / 17:17, 14. marec

Bilo je posnetih kar nekaj filmov po resničnih dogodkih, ko so sestre pomagale na smrt bolnim. Bilo je kaznivo dejanje, evtanazija ki je enako dejanje, pa baje ni.

Državni zbor zavrnil predlog, Svoboda za referendum / 11:09, 12. marec

Pri evtanaziji ne rabiš zdravnika. Medicinska sestra je dovolj.

Dražja pomoč na domu / 15:29, 8. marec

Pozdravljeni, članek nič ne omenja, za koliko se je z novimi cenami oskrbovalkam (in oskrbovalcem seveda) bolj povrnila veljava njihovega dela, kot omenja g. župan.

Spomin na bombardiranje / 20:35, 7. marec

Ohraniti je treba tudi spomin na 7 učenk in učiteljico, ki so umrli pri eksploziji v takratni meščanski šoli 29. novembra 1944 . Spominska ...

Dan Civilne zaščite / 10:16, 5. marec

Čisto enostavno! V Sloveniji je človek, biciklist, ki ni in ne bo do smrti drugega Slovenca povabil ali z njim šel na kavo. Ali je vredno to...

Dan Civilne zaščite / 18:40, 3. marec

Prav v tem segmentu je človek nerazumljiv. Rad priskoči na pomoč in pomaga drugim v nesreči kar je prav. In v sklopu Civilne zaščite, lahko ...