S prijateljico Jelko sva v dopoldanskih urah peš šla po poti od hotela Golf proti jezeru, Jelka je na povodcu vodila psa. Pred koncem poti mi je na hitro potisnila povodec v roke in skočila v bližnjo trgovino. Že po eni do dveh minutah se je vračala, ko jo je pes zagledal, je v tistem trenutku skočil proti njej in me potegnil tako sunkovito, da sem padel in z glavo udaril ob rob kamnitih stopnic.

 

Poškodba je bila tako huda, da sem takoj padel v komo. Jelka mi je kasneje v bolnišnici povedala, da sem povodec še vedno trdno držal v rokah, pes pa mi je prijazno lizal obraz. Očividci so mi kasneje povedali, da so prišli zdravnica, policija, rešilni avto, vedno prisotni »firbci«.

 

Poškodbe na glavi, ki sem jih dobil pri padcu, so bile hude: počena lobanja, izliv krvi v ušesa, poškodba vratu. Po več kot treh mesecih še nisem dober, zdravnik mi je 20. septembra na kontrolnem pregledu dejal, da jih veliko ne preživi takšne nesreče.

 

Zavarovalnica je odškodnino zavrnila z besedami, da sem imel dovolj časa, da bi nesrečo preprečil, kar je nesmiselna in krivična obtožba. Zato sem se odločil, da javno napišem, kaj se je v resnici zgodilo, in da se je vse odvilo tako hitro, da nisem mogel ničesar preprečiti.

 

Stane Pirih,

Škofja Loka