Ubežni delci

Besedilo: Mojca Logar
Kategorija: Nasveti / torek, 23. januar 2018 / 20:00  

To je naslov letošnje maturantske knjige. Poleg nje še Kosmačev Pomladni dan in na bralnem krožku so gospe izrazile željo, da se spopadejo s to knjigo. In smo se. Knjiga je zelo zahtevna, je literarna poslastica. Da bi jo človek razumel, moda poznati dogodke iz zgodovine, osebnostne lastnosti ljudi, polna je preskokov in manjkajočih delčkov, ki jih bralec sestavlja skupaj in ustvarja celoto. Ali je mladina sposobna dojeti tako zahtevno delo, smo se spraševali vsi. Pravzaprav pa si zaslužijo najboljše, zahtevne in težke knjige, s katerimi se sami ne bi spopadali. Skupaj se morajo. Prav s takšno dilemo smo se ukvarjali tudi na krožku. Vsi glavni igralci so Judje, ki jim holokavst vzame starše ali pa preživijo vojno in jim vojna grozota vzame prihodnost. Jakobu vojna vzame starše in sestro Bello. Po srečnem naključju ga tavajočega sredi gozda najde arheolog, ki je izkopaval v poljskih Pompejih, Biskupinu. Največja uganka lesa ni, da gori, temveč da plava na vodi. Jakobu je bilo usojeno zapuščanje njegovih najbližjih in vendar ga je našel nekdo, ki mu sledovi preteklosti dajejo smisel življenja. Čeprav se je arheolog zelo trudil, da bi dečka odrešil samote in odtujenosti, mu ni mogel ukrasti spominov, medtem ko bi mu izsesal sanje. V sanjah se je Jakobu pridružila njegova izgubljena družina, ki ga je spremljala vse življenje. Med jedjo, med branjem, za mizo, ob glasbi. Da bi ostal z mrtvimi, jih moraš zapustiti. Druga je zgodba družine, kjer sta starša preživela taborišče. Tam sta izgubila dva majhna otroka, tretji, Ben – po hebrejsko zgolj sin, se je rodil po končani vojni. Starša sta se zaobljubila, da o grozotah vojne otroku ne bosta govorila nič. Res nista uporabljala besed, pač pa je bila njuna govorica telesa, misli in duha povsem omrežena s preteklostjo. V neobremenjeni in oddaljeni Kanadi živeči sin ni mogel nadomestiti gorja taborišča, izgub in ponižanja. Kako naj mladostnik razume, zakaj oče ob hrani joka in mati ob vsakem zapuščanju hiše pospravi za seboj, kot da se nikdar več ne bo vrnila domov. Da bi prihranila gorje, sta molčala, pa vendar sta ga obdarovala s svojo odsotnostjo za življenje tukaj in zdaj, za veselje in radost. Oba sta živela v preteklosti, ki se seveda ni mogla primerjati z ničimer, kar je na vidiku danes. Knjiga se dotakne mnogo tem, morda preveč, in jezik je tako prefinjen, da ga kdaj težko razumemo. Glavna tema knjige so ves čas občutja, ki se nehote in nevede prenašajo iz generacije v generacijo, ne da bi glavni akterji o tem govorili. Tako tankočutno in nezavedno gre vse, kar bi najraje pozabili in izbrisali z obličja zemlje, naprej, na naše otroke. Torej je edina pot prekinitve te groze, da se z njo soočamo. In prav zato smo k pogovoru o knjigi povabile tudi Janeza. Če grozo, samoto, krivdo, zapuščanje deliš z nekom, če o tem govoriš, o tem ustvarjaš, ti je lažje. Para mora iz lonca ven, tako je napisano tudi v knjigi.