Sem otrokov oče ali nisem?

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / nedelja, 28. januar 2018 / 09:04  

Bilo je nekoč, 2. del

»Začeli so me dražiti, ali vem, kdo me je zaplodil. Ker le niso odnehali, sem jih naravnost vprašal, koga točno imajo v mislih. Vprašanje jih je malo presenetilo, a so mi obljubili, da ga naslednjič pripeljejo s seboj. In so ga res. Možakar je bil manjše rasti, že precej v letih in prepit skoz in skoz. To je tvoj oče, so se smejali in ga porivali proti meni. Ubogi človeček, ki je komaj stal na nogah, tako je bil pijan, mi je čez čas, ko se je streznil, priznal, da so mu plačali zato, da se mi zlaže …«

Janko nadaljuje s pripovedovanjem, zelo podrobno in natančno se ustavlja pri nekaterih prelomnih trenutkih: »Malo preden so me vpoklicali k vojakom, sem dobil službo pomožnega kuharja v neki gostilni. Delo je bilo nekaj svetlobnih let oddaljeno od mojih želja. Hotel sem postati fizik, raziskovalec vesolja. Vedel sem, da sem sposoben, žal pa so mi povsod, kamor sem se obrnil, zavrnili prošnjo za štipendijo. Ni mi kazalo drugega, kot da sem zagrabil prvo priložnost. Vedel sem, da si moram za k vojakom prislužiti vsaj malo žepnine. V gostilni so grdo delali z menoj. Ostal sem zaradi starega harmonija, ki je stal v kotu, nihče pa ni nanj nikoli igral. Veliko pozneje, ko sem že živel v Švici, sem gostom v hotelu, kjer je igral moj ansambel, pogosto pripovedoval zgodbo o tem harmoniju. Nekoč, ko je bilo zelo grdo vreme, pa ni bilo obiskovalcev, sem se usedel predenj in prsti so kar sami spolzeli po črno-belih tipkah. Imel sem zelo dober posluh in že po nekaj poskusih mi je uspelo, da so tudi drugi prepoznali Barčico po morju plava, ki sem jo poskušal zaigrati. Verjamete ali ne, v treh mesecih sem postal že pravi mojster samouk! Nekateri gostje so mi še posebej plačevali, da so me slišali igrati. Nekoč pa pristopi župnik, mi položi roko na ramo in mi predlaga, naj se oglasim pri njem, v farovžu. Dejal je, da me bo naučil fines. Pa sem šel. Namesto učne ure se mi je začel vsiljivo približevati. Bil je že ves slinast, ko mi je končno uspelo, da sem mu pobegnil. Sam sebi sem se gnusil ob misli, kaj bi se lahko zgodilo, pa se na srečo ni. A župnik še kar ni odnehal. Redno je začel prihajati na nedeljska kosila, ter me hvaliti pred drugimi, kako izvrsten kuhar sem. Hudobni jeziki so župnikovo obnašanje hitro opazili. Žal pa so besede obrnili tako, da je bil žrtev on, jaz pa krivec. Dejali so, da od takšnega izmečka, kot sem jaz, ker pač prihajam iz nemoralne družine, ker sem nezakonski, drugega kot opolzkost tako in tako ni pričakovati. Pustil sem službo, doma pa sem se bridko razjokal. Še dobro, da so me jeseni potem vpoklicali k vojakom ...«

»V Tuzli vojakom ni bilo z rožicami postlano. Dobili smo pošvedrane čevlje, moji so bili še za dve številki preveliki. Hrana je bila zelo borna, zvečer nas je namesto kopalnice čakalo leseno korito vode, v kateri je namakalo noge tristo ''pešadincev''. Oficirji so bili sadisti, ponoči so nas metali iz postelj z ''uzbunami''. Na mesec smo dobili dva dinarja, ''obuka'' pa je trajala šest mesecev. Vsak dan smo bili deležni obveznega pranja možganov, ki se mu je reklo ''politična nastava''. A tudi to je minilo! Končno je prišel dan, ko sem lahko odšel domov. Meseci, za katere še danes trdim, da so bili stran vržen čas, so minili kot blisk. Ničesar drugega si nisem zapomnil kot ''jebanja'' v glavo. Tega je bilo pa obilo!

Mama (babica) me je bila zelo vesela. Prvič kar sem bil na svetu, se je zgodilo, da ni ''rebevsala'', ko me je zagledala. Izvedel sem, da je prava mama postala vdova, da je na Gregorja padla smreka in ga ubila. Skomignil sem z rameni, saj sem bil prepričan, da mi je med vrsticami želela povedati, naj grem tja in mami ter njenim otrokom priskočim pomoč. Raje sem si poiskal delo. Po tistem, ko sem ji vsak mesec dal nekaj za hrano in stroške, mame ni več omenjala. Pri vojakih sem naredil vozniški izpit, in ko se mi je ponudila priložnost za šoferja, sem jo zagrabil z obema rokama. Niti slutil pa nisem, da me bo prav ''šoferska'' usoda zagrabila za vrat in mi uničila življenje.

Ob neki priložnosti – na izlet sem peljal učenke administrativne šole – sem spoznal Brigito. V oči mi je padla zato, ker je imela podobno svetle, precej valovite lase kot jaz. Ko smo se ustavili na Mostu na Soči, sem jo povabil na kavo. Zelo mi je bila simpatična. Tudi ona je zardevala, ko sva se še potem, na avtobusu, sem in tja ujela z očmi. Četudi sem bil od nje več kot šest let starejši, je med nama zagorela velika ljubezen. Morala sva jo skrivati, saj sem bil jaz le en navaden šofer, njeni starši pa so želeli, da gre študirat v Ljubljano. Postal sem slep in gluh, po službi, ko sem ob desetih zvečer razvozil še zadnje delavce, sem skoraj vsak dan naredil še trideset kilometrov do kraja, kjer je živela. Počakal sem, da so njeni domači šli spat, potem je smuknila skozi zadnja vrata naravnost v moj avto. Tam sva kovala načrte za prihodnost, počela pa sva tudi druge reči … Tako se je zgodilo, da sva šla enkrat decembra ''do konca''. Strast je bila močnejša od pameti. Brigita je zanosila in v trenutku, ko mi je povedala, je bilo lepe pravljice konec. Zame sicer ne, saj bi jo z veseljem vzel k sebi domov in jo poročil. Ko nosečnosti ni več mogla skrivati, je o nama povedala doma. Strašno je bilo. Kaj vse je morala uboga revica takrat pretrpeti! Odrasli so pa res živali, ko jim nepremišljeno dejanje lastnega otroka prekriža načrte! A najhujše je šele sledilo. Povabili so me na pogovor. V trenutku, ko sem prestopil prag in ko sem jim povedal, kdo in od kod sem, je odraslim zastal dih. Starejši gospod, Brigitin dedek, pa je kriknil in se nezavesten zgrudil na tla. Bilo je tako čudno in grozljivo, da sem se pošteno ustrašil. Sem koga umoril, pa ne vem zato?! Vsi so buljili vame, jaz pa nisem vedel, zakaj. Končno me eden od moških grobo prime za ramo in me posadi za peč. ''Nekaj ti bom povedal,'' mi reče. ''Potem pa izgini skozi vrata, da te nikoli več ne vidimo!'' Si predstavljate, da bi vam grozil nekdo, ki bi ga videli prvič življenju? Tako sem bil razburjen, da sem komaj slišal, kaj mi je pripovedoval. Nazadnje pa le dojamem, da se je njihov ded nekaj motovilil okoli moje mame Tončke in da je velika verjetnost, da sem njegov nezakonski sin, sploh ker imam enako polt, široka ramena, barvo las. Nič mi ni bilo jasno. Kaj ti tujci sedaj govorijo o mami Tončki, ki je že več let nisem niti videl?! Potem me je prešinilo, da sem bil vendar nezakonski otrok, da nikoli nisem izvedel, kdo je moj oče … Da sem Brigitin stric? Sorodnik, pravzaprav?! Šok je bil prehud. Postal sem bel kot stena. Prinesli so mi kozarec vode, da sem prišel k sebi. ''Ta otrok se ne sme roditi. Da ne bo 'kripl','' je nadaljeval možakar, ki je bil očitno Brigitin oče. Vsi drugi so se iz hiše medtem že pobrali. Slišal se je le Brigitin neutolažljiv jok. Tisti, ki naj bi bil moj oče, je gledal skozi okno. Obnašal se je, kot da me ni. Počasi sem odprl vrata in kot mesečen odtaval do avta. Zasovražil sem mamo, sebe, cel svet.

Z Brigito se potem dolgo časa nisva videla. Čez kakšna dva meseca se je poročila, čez dobrih šest mesecev pa je rodila hčerko. Vem, da je tudi moja, četudi so to ves čas tajili. To, da mi je lagala, sem občutil kot izdajstvo, ki ga nisem mogel preboleti. Po smrti mame (babice) leta 1982 sem šel v Nemčijo, od tam pa v Švico. V tovarni, kjer sem se zaposlil, sem začel kot navaden delavec, pred petimi leti, ko sem šel v pokoj, sem bil eden od direktorjev. Poročil sem se dvakrat, a ni bilo otrok. Vrnil sem se v domovino, obnovil sem rojstno hišo, trudim se navezati stike s svojo hčerko. Vem, da je poročena, ima družino. Morda bo pristala na DNK-preiskavo? Tega si zelo želim. Imam precej premoženja, komu ga naj zapustim, če ne lastnemu otroku?«

(Konec)