Sramežljiva igralka velikega talenta

Besedilo: Maša Likosar
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 29. januar 2018 / 08:09  

Barbara Ribnikar je igralka, ki zase pravi, da je zelo sramežljiva, kar ji včasih prinese zelo plodovit nastop, saj ravno s sramežljivostjo dostopa do podrobnosti, ki odprtemu človeku ostanejo prikrite.

Barbara Ribnikar, ki prihaja iz Gorič pri Golniku, se je nad gledališko igro navdušila že v osnovni šoli. V gimnazijskih časih je igrala v dramskih krožkih in Šolski impro ligi ŠILA. Predstave v Prešernovem gledališču, kjer je bila več let abonentka, je doživljala zelo intenzivno, začutila je strast in odločila se je, da bo igralstvo njena življenjska pot. Po končani Gimnaziji Kranj se je vpisala na Akademijo za gledališče, radio, film in televizijo, kjer je obiskovala letnik profesorjev Matjaža Zupančiča in Borisa Ostana.

Privlačijo jo raznovrstni gradniki gledališča, tudi ples, petje in pisanje. Pripadnost gledališkemu ansamblu, delo v tujini, medijska izpostavljenost in filmska umetnost niso njene prioritete. “Šla sem na dve avdiciji za vlogo v TV seriji, a nisem bila sprejeta. Res pa je, da sem trenutno predana gledališču, predvsem zato, ker rada občutim neposreden stik z občinstvom.”

Po akademiji je bila eno sezono članica Mestnega gledališča ljubljanskega in na njihovem odru je prvič nastopila še med študijem v sezoni 2011/2012. V Prešernovem gledališču, kjer se počuti najbolj domače, je krstni nastop odigrala leta 2008 kot Liesl v muzikalu Moje pesmi moje sanje. Od leta 2014 deluje kot samozaposlena v kulturi in nastopa tako v institucionalnih kot v neodvisnih projektih. Sodelovala je v produkcijah Gledališča Glej, Drame SNG Ljubljana in Maribor, Slovenskega mladinskega gledališča, Lutkovnega gledališča Ljubljana, Anton Podbevšek Teatra, Zavoda Margarete Schwarzwald in Zavoda Federacija.

“Slovenski prostor je tako majhen, da se vsi med seboj poznamo. Režiserji poznajo naše delo in sposobnosti in nas glede na to povabijo k sodelovanju. Poznanstva so pri nas zelo pomembna,” pripoveduje Barbara: “Vlada pa občutek, da moramo igralci vsako delo sprejeti, ker bi sicer izpadli iz igre, če bi enkrat rekli ne. Na neodvisni sceni se hitro ujameš v produciranje veliko predstav z malo ponovitvami za malo denarja.” Barbara se je sistemu uprla, v tem poklicu ne ostaja za vsako ceno, vloge sprejema glede na lastno počutje in trenutni navdih, ne želi biti prenasičena z delom.

Za vlogo Ženske v diplomski predstavi Potohodec Daneta Zajca v režiji Zale Sajko je prejela akademijsko Prešernovo nagrado in nagrado za najboljšo žensko vlogo na festivalu Setkání/Encounter v Brnu. “Z Zalo se ogromno pogovarjava o tem, kaj nas žene, da delamo gledališče, in kakšno je gledališče prihodnosti. Bili sva sošolki, zdaj sva dobri prijateljici in z njo najraje sodelujem, pod njeno taktirko nastajajo predstave, ki so strukturno zagonetne in specifično izvirne, v njih se odseva zrel in kompleksen pogled na medij gledališča.” Barbari sta bila veliki igralski vzor tudi preminula Gašper Tič in Jernej Šugman.

Lani si je vzela premor, ker je v sebi čutila praznino. “Igralci smo danes soočeni z novim načinom dela, veliko je improvizacije, v vlogo moraš vnesti velik del sebe, pomemben je bogat svet asociacij in s tem se nisem znala spopasti,” pravi Barbara. Letos pripravljajo z Zalo Sajko, Tinesom Špikom in Mirando Trnjanin eksperimentalno predstavo v Gledališču Glej, v aprilu pa bo ponovno nastopila tudi v Anton Podbevšek Teatru v projektu o Srečku Kosovelu.