Dela Prešernovih nagrajencev na Gorenjskem

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / nedelja, 11. februar 2018 / 21:36  

V tej galeriji si ogledamo nekaj izbranih del, ki so jih na Gorenjskem ustvarili Prešernovi nagrajenci. Izbrali smo tiste, ki so dobili »ta veliko« Prešernovo nagrado (PN) in katerih dela stojijo na prostem, to pa so predvsem stvaritve arhitektov in kiparjev …

Prvi med izbranci je seveda Jože Plečnik (1872–1957), ki je nagrado dobil 1952 za svoj življenjski opus. Na Gorenjskem je žal le neznaten del le-tega: Bežkova vila, arkade pri Rožnovenski cerkvi in pri Prešernovem gledališču, oboje v Kranju, in še več del po Gorenjskem. Plečnik tu ni ustvaril svojih največjih del, zato pa celo vrsto manjših, a ravno tako izjemnih. Posebej bi omenil spomenik talcem v Dolenji vasi v Selški dolini. Plečnikov mlajši kolega Edvard Ravnikar (1907–1993) je bil nagrajen 1961, med drugim za nekatera odlična dela na Gorenjskem: stavbo tedanjega okraja v Kranju (1958, zdaj sedež mestne občine) ter za ureditev grobišč v Begunjah in Dragi. Za prispevek k razvoju slovenske arhitekture je bil 1966 nagrajen radovljiški rojak in Plečnikov veliki tekmec Ivan Vurnik (1884–1971). V njegovem opusu velja za posebej odlično Letno kopališče v Radovljici, zgrajeno v letih 1932–1933, eno od del, »ki so dozorela prej kot sredina, ki ga je obdajala«; pozornost je vzbudila tudi njegova urbanistična študija za Bled.

Arhitekt Stanko Kristl (1922), po rodu Prlek, je leta 1970 dobil PN za novo šolo v Kranju, imenovano po pesniku. »Šola dr. Franceta Prešerna v Kranju pomeni v obsežnem delu arhitekta Stanka Kristla pomembno kvaliteto. V več kot desetletnem samostojnem delu in iskanju osebnega izraza je pokazal kontinuirano rast svojega osebnega deleža in oblikovalske moči, ki je bila že povsem jasno izražena v realizaciji poslovno-stanovanjskega objekta v Velenju. Od te realizacije pa do šole dr. Franceta Prešerna je arhitekt Stanko Kristl razvijal svojo osebno koncepcijo ter sposobnost valorizacije elementov, ki lahko opredeljujejo arhitekturno tvorbo kot posledico jasno izraženega osebnega stališča do problema. Šola je zasnovana na sodobnih konceptnih načelih, v svoji dokončni izpeljavi pa je rešena oblikovno enotno in predstavlja polno sozvočje koncepta s končnim detajlom in prav tako popolno usklajenost koncepcije prostora z zahtevami funkcije. Posebna odlika arhitekture tega objekta leži v osnovnih ustvarjalčevih odločitvah, s katerimi je povsem priznal potrebo po skrajni ekonomiki gradnje in je na tej podlagi ustvaril poetično-racionalen arhitekturni sistem, s katerim je lahko obvladal realizacijo tehnološko konkretno, vsebinsko pa izredno domiselno in bogato.« To je značilno strokovno kritiško besedilo iz utemeljitve ob podelitvi PN arhitektu Kristlu.

Kipar Frančišek Smerdu (1908–1964), rojen v Postojni, je 1949 dobil Prešernovo nagrado za Prešerna. Natančneje: za silni kip dr. Franceta Prešerna, ki stoji pred Prešernovim gledališčem v Kranju. Še posebej se je na Gorenjsko oziroma na Kranj navezal Prešernov nagrajenec Lojze Dolinar (1893–1970), kipar. Nagrajen je bil 1969, za razstavo v Mestni galeriji v Ljubljani, 1968; na njej je umetnik, znan po monumentalnih plastikah, predstavil intimnejšo plat svojega ustvarjanja – malo plastiko, risbe in grafike. V Kranju je v letih 1959–1961 ustvaril mogočni Spomenik revolucije. Njegovi socrealistični kipi so vtisnili trajni pečat Trgu revolucije, ki se zdaj imenuje Slovenski trg. Avtor, rojen v Ljubljani, umrl v Ičićih pri Opatiji, je zadnja štiri leta svojega življenja preživel v gorenjskem glavnem mestu, kjer mu je občina zgradila manjši atelje s stanovanjem.

Na Gorenjskem je tudi nekaj vrhunskih stvaritev, katerih avtor je arhitekt in slikar Boris Kobe (1905–1981), Ljubljančan, nagrajen 1977. Njegov je spomenik internirancem v Podljubelju (1954), spomenik v Dražgošah, ilustracije za Tavčarjevo Visoško kroniko … Sledi še vrsta gorenjskih arhitektur, katerih avtorji so prejeli nagrade Prešernovega sklada. Arhitekt Janez Lajovic za realizacijo hotela Prisank v Kranjski Gori (1965); Dušan Moškon za Osnovno šolo Petra Kavčiča v Škofji Loki (1974); Ciril Oblak in Fedja Klavora za arhitekturo tovarne Gorenjska oblačila v Kranju in Letališča Brnik; skupina arhitektov Studio 7 v Biroju 71 iz Domžal je bila 1979 nagrajena tudi »za vztrajno iskanje specifičnega arhitekturnega izraza z upoštevanjem sodobnih materialov«, med drugim pri tovarni Toko in domu za starejše v Domžalah; Janez Bizjak, Marko Cotič in Dušan Engelsberger so 1980 prejeli NPS za projekt kulturnega doma Jožeta Ažmana v Bohinjski Bistrici; Kranjčan Milan Pogačnik 1983 za notranjo arhitekturo; arhitekta Vesna in Matej Vozlič 2007, med drugim za arhitekturne rešitve večnamenske dvorane v Medvodah … In še kaj bi se našlo.