Oder z nagrajenci: (od leve) Matej Puc, Maja Smrekar, Marko Brdar, Boris Gaberščik, Boris A. Novak, Janez Mejač in voditeljica pogovora Patricija Maličev / Foto: Primož Pičulin

Imajo vzvode za crkljanje naših duš

Srečanje z aktualnimi Prešernovimi nagrajenci na slovenski kulturni praznik je v Kranju stalnica zadnjega desetletja. Da gre za zelo priljubljen dogodek, vsako leto dokazuje polna dvorana Prešernovega gledališča. Umetniki vedno dvigujejo glas za druge. Mar ne bi enkrat zgodbe tudi obrnili?

Že po naslovu sodeč Shod muz na kranjskem Parnasi, vsakoletno srečanje z aktualnimi Prešernovimi nagrajenci in nagrajenci Prešernovega sklada v Prešernovem gledališču, deluje tudi nekoliko prešernega zvena in značaja. Ob iskrivih in pronicljivih vprašanjih novinarke in publicistke Patricije Maličev se nagrajenci vsakič znova tako rekoč izpovejo pred polno dvorano poslušalcev – o sebi, svojem umetniškem delu pa tudi o odnosu do kulture in spoštovanju umetnosti v naši državi nasploh. Tudi letos je bilo tako.

Goste in publiko je najprej pozdravil kranjski župan Boštjan Trilar z besedami, da je največja dodana vrednost umetnosti ustvarjalnost, za kar pa morajo obstajati tudi pogoji. Da je Mestna občina Kranj letos povečala sredstva za kulturo za deset odstotkov. V nadaljevanju je spregovoril minister za kulturo Anton Peršak, ki je poudaril, da smo Slovenci tudi eden redkih narodov, ki slavi svoj kulturni praznik kot državni praznik, in da smo tudi nadpovprečno ustvarjalen narod, kar se kaže po številu gledališč, predstav, izdanih knjig in podobno, kar nas proporcionalno uvršča v evropski vrh. Govoril je o ustvarjalnih ljudeh, ki doma in v tujini dobivajo potrditev za svojo kakovost. »Nosilci te ustvarjalnosti so nocoj z nami,« je poudaril minister.

Prazničnega obiska v Kranju in pogovora v gledališču sta se udeležila oba Prešernova nagrajenca, pesnik, dramatik in prevajalec Boris A. Novak in baletnik, koreograf in režiser Janez Mejač, ter štirje nagrajenci Prešernovega sklada, akademski snemalec Marko Brdar, igralec Matej Puc, fotograf Boris Gaberščik in intermedijska umetnica Maja Smrekar. Nagrajenki baletnica in koreografinja Valentina Turcu in dramatičarka in performerka Simona Semenič se druženja v Prešernovem gledališču zaradi neodložljivih obveznosti nista mogli udeležiti.

Življenje s plesom in besedo

Kot običajno sta vprašanja in s tem besedo prva dobila oba prejemnika velike nagrade. »Je močan stisk roke in nežen poljub nanjo del tistega ''danseur noble'', kot vas je imenoval vaš drugi oče Pino Mlakar, kot radi poudarite?« je bil izzvan Janez Mejač, ki potrdi, da ob eleganci na odru del te plesalec odnese tudi v zasebno življenje. Spominja se reda in discipline, ki jo je od baletnikov zahteval profesor Mlakar. »Bilo je v petdesetih letih, ko sem pohajkoval po promenadi po Cankarjevi ulici in me je prehitel profesor. Ko sem prišel v opero v dvorano, je naenkrat nastala groba tišina. Mlakar je z močnim glasom dejal: ''Janez, ne tam na promenadi, tukaj, v dvorani je vaš dom.'' Tako sem bil vzgojen v neki disciplini, ki je pri našem delu izjemno pomembna.« Sicer je imel možnost biti pevec ali baletnik, menda celo duhovnik ... »Še premalo ste našteli, kaj vse sem mislil biti. Na deželi ga sicer ni bilo fanta, ki ne bi tudi ministriral v cerkvi. Ko smo bili prosti, smo otroci včasih naredili svoj oltar, plašče iz ovojnega papirja in škofovske kape, si natočili cvička …« Če je tam začel pevsko in igralsko kariero, je bila mama tista, ki ga je peljala v Ljubljano. Lahko bi bil pevec, saj je celo prepeval skupaj z Marjano Deržaj, nazadnje pa se je le oprijel plesa, ker je za vsako predstavo dobil plačilo. V svoji karieri je odplesal kar 84 solističnih vlog. Da je gib nekaj najlepšega v življenju, je dejal in poslušalcem položil na dušo: »Plešite vsak dan, če ni praznika, si ga naredite sami.«

Da samega sebe dejansko od nekdaj doživlja kot bivše bitje, saj so se mu bistvene stvari v življenju že zgodile, pa razmišlja Boris A. Novak, ki se v svojem ustvarjanju rad vrača v preteklost. Ponoči se pogovarja s pokojnima očetom in mamo, saj je imel, kot je povedal, res čudovite starše. Otroštvo je preživel v Beogradu, ki ga je z družino zapustil, ko je imel 14 let, in odtlej ga v svojih delih nenehno oživlja. »Ko smo danes iz gledališkega foajeja stopali na ta oder, sem se spomnil februarja daljnega leta 1983, ko so tu igrali mojo lutkovno igrico Nebesno gledališče. S Tarasom Kermaunerjem sva zvečer v gledališču ostala sama z nekaj kruha, zaseke in dvema litroma vina. Ko je po daljšem času napočil trenutek za odhod, sva hotela skozi zadnji izhod iz foajeja. Znašla sva se v popolni temi, v brezizhodni situaciji. Potem sva vstopila v neki prostor, kjer nisva natipala ničesar več. Postalo je resno, nakar sva prišla do modrega sklepa, da je edini prostor, kjer ni možno natipati zidu, lahko samo oder, in če je oder, morajo na levi ali desni male stopnice voditi z njega. Potem nama je uspelo splezati skozi okno ven na trg. Od takrat naprej je zame oder neka prispodoba za velik prazen prostor,« je v čudovitem pripovedovalskem slogu govoril Boris A. Novak. Kasneje tudi o svojem veličastnem epu Vrata nepovrata in o pisanju pesmi.

Od nekdaj je bil v svojem delovanju angažiran in še vedno je, zato je na občinstvo naslovil: »Vse od Prešerna naprej se od intelektualcev in umetnikov nenehno pričakuje, da povzdigujemo glas za druge. Ali ne bi enkrat tudi drugi povzdignili glasu za umetnike in umetnice, ki so ostali brez subvencij in živijo na robu preživetja v državi, ki je baje tako zelo uspešna?«

Od fotografije do trenutkov za kamero

Po mnogih letih je nagrado Prešernovega sklada spet prejel fotograf – Boris Gaberščik. Pripovedoval je, kako je vstopil v svet fotografije pri mentorju Vlastji Simončiču pa v Fotoklubu Planinske zveze Slovenije: »Doma so od mene pričakovali, da bom znanstvenik in sem šel na biologijo, a glej ga zlomka, na fakulteti so vsi fotografirali. Študij me je hudo oviral pri hobiju, mama pa me je priganjala h knjigam. A jaz v življenju nisem pri ničemer mislil tako resno kot pri fotografiji.« Kot je povedal, je bil njegov prvi projekt leta 1986 muzej Pivovarne Union, ki sta se ga lotila z Mirom Zdovcem. »Denar sva si razdelila, domov sem ga odnesel polno torbo in rekel, še dobro, da nisem biolog.« Ne, z arhitekturo si ni blizu, čeprav je to poklic njegovega očeta. V duhovitem tonu pove, da je dolgo mislil, da je interier pasma psa. Povedal je, da se je skladnost v njegovih fotografijah vedno pojavljala sama od sebe. »Včasih delam vse narobe, pa izpade lepo. Moje fotografije so tihe. Hrupen moraš biti, kadar nimaš česa povedati. Če imaš, si lahko tiho.«

»Vsak trenutek, ki ga živimo, v nekem smislu pride v spomin in s kamero želimo ta trenutek zaustaviti,« razmišlja Marko Brdar, snemalec, direktor fotografije, filozof in filmski fotograf, ki pobira nagrado za nagrado. Filmi, ki jim je dal podobo, potujejo po svetu, obiskujejo festivale in prejemajo priznanja. Na vprašanje, kdaj snemalec postane umetnik in ali je to sploh potrebno, je odgovoril: »Ugotovil sem, da me bolj kot dogodek vzburi spomin, ujet v kamero. Vedno mi beži tisto, kar iščem. V iskanju pri filmu pa nisem sam. Ko gledam skozi kamero, je niti ne premikam, s seboj jo premikajo igralci. Vedno, ko se prižge, se znajdemo pred nečim novim.« V nadaljevanju je govoril tudi o zahtevnosti snemanj, na primer filma Ivan, ko sta odlično sodelovala z lanskoletno nagrajenko Marušo Majer. »So prizori, ki so zelo emocionalni za igralca. Takrat jokam tudi jaz, na obe očesi.«

Človek, pes in igralska naključja

Da je psički, ki jo je Maja Smrekar pripeljala s seboj, ime Ada in je šetlandski ovčar ter je že dve leti tudi njena sodelavka v performansih, smo izvedeli že na začetku večera. Publiki je pojasnila Projekt K-9_topologija, za katerega je lani prejela osrednjo nagrado zlata nika na Ars Electronici v avstrijskem Linzu, zdaj pa tudi nagrado Prešernovega sklada. Da gre pri projektu za vprašanje vzporedne evolucije v razmerju volk – človek – pes. »Pes predstavlja enega od selekcijskih pritiskov oziroma odločilnih parametrov, da smo ljudje sploh začeli s kulturo,« je pojasnila Maja Smrekar, ki je kot edinka odraščala v družini, kjer so se ukvarjali z vzrejo psov in so vedno doma imeli vsaj dva ali tri pse. Zanimati jo je začelo, kako se je oblikovala medsebojna navezanost med človekom in psom oziroma volkom. Smrekarjeva po kapitalistični apokalipsi človeku napoveduje usodo živalskega življenja. Smrekarjeva je premešala ekstrakt človeškega in pasjega serotonina. »Takoj se je naredila para, s tem si lahko poduhal esenco odnosa med človekom in psom,« je povedala Maja Smrekar, ki znanost pri svojih projektih uporablja zgolj kot medij, podobno kot slikar uporablja barve in platno, da nekaj naslika. »Za znanost se odločam, ker je to medij, ki je prepreden v vseh porah našega življenja.«

Zadnji je vprašanja dobil igralec Matej Puc. Pri 35 letih ima skorajda vse nagrade, ki v gledališču kaj štejejo. »Še vedno se konstantno sprašujem, zakaj sem sploh tu med nagrajenci, celotna moja pot je eno samo čudenje, nimam neke strategije, nekega cilja,« je povedal in pojasnil, da je bil na AGRFT sprejet po naključju, njegova prva izbira je bil namreč študij tržnega komuniciranja, druga pa geografija. Kot se mu zdi, je nekako po pomoti naredil sprejemni izpit na akademiji, čeprav je bil še popolnoma nepopisan list. »Mogoče sem bil prej v življenju le trikrat v gledališču. Zdaj se mi zdi, da v njem vstopam v nove svetove, ki so zanimivejši od mojega osebnega.« Ko vidim dobro predstavo, se me ta hitro lahko dotakne. Včasih je dovolj trenutek, da se te nekaj dotakne.« Matej Puc je eden redkih igralcev mlajše generacije, katerega igra močno deluje na čustva gledalca, je prepričana Patricija Maličev, nagrajenec Prešernovega sklada pa odgovarja: »To je moja naloga. Da bi od mene neka nevidna roka šla v vaše dušice in vas malo popraskala.« In nas je – vsaj dolg bučen aplavz je to pokazal.

Oddajte svoj komentar

Kranj -1°

pretežno jasno
vlažnost: 90 %
veter: JZ, hitrost: 11 km/h

-4/13

torek

6/16

sreda

6/13

četrtek

Vremenska napoved

Po

To

Sr

Če

Pe

So

Ne

 

 

 

 

1

2

3

4

5

6

7

8

9

10

11

12

13

14

15

16

17

18

19

20

21

22

23

24

25

26

27

28

29

30

31

PRIREDITVE / Preddvor, 26. marec 2024

Predstavitev Podbreške potice

RAZSTAVE / Jesenice, 26. marec 2024

Človek in kovina 2024

RAZSTAVE / Jesenice, 27. marec 2024

Fotografska razstava Guadeloupe

OBVESTILA / Preddvor, Naklo, Šenčur, 27. marec 2024

Angleška urica, pohod, test kondicije

OBVESTILA / Preddvor, Naklo, Šenčur, 28. marec 2024

Angleška urica, pohod, test kondicije

IZLETI / Kranj, 29. marec 2024

Na jadranske otoke

OBVESTILA / Preddvor, Naklo, Šenčur, 29. marec 2024

Angleška urica, pohod, test kondicije

RAZSTAVE / Rateče - Planica, 30. marec 2024

Razstava ročnih del

 

 
 

 

 
 
 

Gorenjska bolnišnica / 11:19, 25. marec

Bravo Dr. Aleksander Stepanović! Vsa čast za napisano! Edina logična lokacija je Kranj po vseh merilih.

Kranj diha z vojašnico / 08:48, 25. marec

Migranti s svojo rodnostjo ne bodo popravili rodnosti Slovenije, ampak naredili Slovenijo neslovensko in uničili naš narod in našo kulturo.K...

Že zdaj učenje materinščine / 08:41, 25. marec

Pod to skrajno levičarsko vlado bodo kaj kmalu Slovenijo spremenili v geto za Slovence in razglasili Tretjo Jugoslavijo.

Kranj diha z vojašnico / 14:25, 22. marec

Dežman, katera vlada do sedaj vas ni nategnila? OK, ta tolpa kriminalcev je razred zase, to je res...

Že zdaj učenje materinščine / 14:24, 22. marec

Omogočili pouk bosanskega jezika? Kakšen poseben razlog? V Sloveniji pač uradni jezik Slovenščina !!
Zaenkrat še !

Protestno pismo zaradi uničenja grba Republike Slovenije / 14:21, 22. marec

Hobič in Hribovšek, a nimata nobenega pametnega dela??

Kje bi bilo medvedki Mici bolje / 14:20, 22. marec

Teli nevladniki in razni paraziti na davkoplačevalskem denarju so pametni ja...Medota bi rešili iz ujetništva in ga preselili v zavetišče?! ...