Aljaž Jovanović: »V Dramo nisem vstopil skozi velika vrata in rekel: 'Tu sem.' Veliko sem delal in močno garal, da sem, kjer sem.« / Foto: Tina Dokl

Človek je, ki me zanima

Aljaž Jovanović – po rodu iz Šenčurja, živi v Ljubljani. Je eden igralcev iz prve vrste SNG Drama. Letos navdušuje v Visoški kroniki, Prekletih kadilcih in Hlapcih. Ljubi gledališče, zato pravi, da mu v življenju ničesar ne manjka.

»Ko sem bil mlad, sem na odru čim prej hotel vse, a sem kmalu spoznal, da se moraš v gledališču predvsem vsakič znova dokazati – gledališče ni sprint na sto metrov z ovirami, ampak je tek na dolge proge.«

»Sam v sebi sem angažiran kot umetnik. Kot igralec sem angažiran do materiala, s katerim delam, pomembno je to, kar me notranje zanima. Če kaj spreminja svet, ga spreminja to, da neko stvar delaš s svojo notranjo strastjo.«

V letošnji poslanici ob svetovnem dnevu gledališča je režiser Jernej Lorenci med drugim – naj si dovolim poseg v siceršnji kontekst – v duhovitem tonu zapisal, da je star, ker so Nina Ivanišin, Maruša Majer in Aljaž Jovanović. Seveda s tem ne misli le vaše mladosti, ampak predvsem vas treh z izjemno igralsko potenco. Lahko bi rekli – hudičevo dobra družba, mar ne?

»To je Jernej. Zadnje čase veliko govorim o njem. Sedemkrat sva že sodelovala in veliko stvari sva oziroma smo razvijali skupaj. Jernej je režiser, ki zelo veliko dela z igralci, tu, v Drami, še zlasti z Nino in mano.«

Lahko govoriva o Lorencijevi ekipi?

»Lahko. Ampak Jernej ekipe za predstavo nikoli ne sestavlja po sistemu: ''Aha, te ljudi hočem imeti v predstavi, te ljudi poznam, s temi ljudmi bi rad delal, raziskoval''. On v vsaki predstavi želi predvsem delati na človeku, pri čemer je pri oblikovanju vlog pomembna tudi osebnost posameznika igralca. Običajno smo potem vsi tudi soavtorji predstave. Zelo smo povezani in smo res dobra ekipa: jaz, Nina Ivanišin, Janez Škof, zdaj tudi Maruša Majer. Je pa res, da to traja že tako dolgo, da o tem ne razmišljam več. Z Jernejem sva si blizu, odkar sem prišel v Dramo, od predstav Podzemni bluz in Oresteja naprej. Mogoče smo res začeli razvijati neko skupnost – in to je ta hudičevo dobra družba. Ne gre več za starost ali mladost, gre za medsebojno povezanost.«

V prvih letih v velikem gledališkem ansamblu ste igralci običajno lahko le obetavni, vi ste ob tem in kasneje »odnesli« tudi nekaj nagrad: Severjevo nagrado, pred tem tudi taisto študentsko nagrado, stanovsko priznanje ZDUS, Borštnikovo nagrado za mladega igralca ... Kdaj oznaka »obetaven« preneha?

»Velik preskok zame je bila predstava Ponorela lokomotiva pred šestimi leti. Z njo sem se začel sidrati v to gledališče, seveda spet z Jernejem. V tej predstavi sem se kot igralec in človek mogoče še nekoliko bolj odprl. V Dramo sem sicer prišel zelo zgodaj, takoj po študiju, in glede na to, da nisem prišel v generaciji, ampak sam, sem zelo hitro začel dobivati priložnosti in močne vloge. Če je bil igralec, kot je Marko Mandić, zaposlen z dramo Macbeth po Shakespearu, sem jaz namesto njega kot nosilec glavne vloge vskočil v Orestejo. Potem so priložnosti prihajale ena za drugo. Sam nikoli nisem razmišljal o ''obetavnosti'', o tem se odločajo drugi, ki vidijo, kam te kot igralca nese. Mogoče sem igralec postal, ko sem se nehal mučiti, da bom nekomu po godu, da bom tak igralec, kot je bil nekdo pred menoj, in mu bom sledil.«

Komu pred sabo bi sledili?

»Janezu, Marku, Igorju ... Pa Poloni in Nataši Barbari ... Ampak v trenutku, ko sem si rekel, da jaz nisem nekdo drug oziroma da ne bom tak kot recimo Marko, v tistem trenutku sem se bolj obrnil k sebi in svojemu razvoju. To je bilo dobro. Ko sem bil mlad, sem na odru čim prej hotel vse, a sem kmalu spoznal, da se moraš v gledališču predvsem vsakič znova dokazati – gledališče ni sprint na sto metrov z ovirami, ampak je tek na dolge proge. Prav Ponorela lokomotiva mi je začela krepiti zaupanje vase, hkrati pa je tudi potrdila, da je moje mesto prav tu, v tem gledališču. Zdaj o tem ne razmišljam več, ukvarjam sem predvsem z vsem, kar me v gledališču zanima in na kakšen način se bom vsega tega dotaknil. Trenutno me, kot vidite na prvi strani besedila, ki ga nosim s seboj, zanima Dostojevski.«

A vendarle, vaša pot v gledališče in v ljubljansko Dramo se zdi tako gladka ...

»Tudi moja gimnazijska odločitev za poklic igralca in študij na AGRFT sta bila nekako samoumevna. A to še ne pomeni, da sem v Dramo vstopil skozi velika vrata in rekel: ''Tu sem.'' Veliko sem delal in močno garal, da sem, kjer sem. Te dni imam pravo gnečo, učim se Dostojevskega, pred dnevi sem sodeloval pri snemanju študentskega filma, v tem času je bila še premiera igre Prekleti kadilci, v polnem teku igramo Visoško kroniko, ki je dolga štiri ure. V dneh, ko smo jo imeli vsak dan, sem se počutil, kot bi pretekel maraton. Hočem reči, da ne lenarim. Vsa ta leta so se odpirale priložnosti, a sem tudi nekaj naredil zanje.«

Ste kdaj kakšno vlogo zavrnili ali kakorkoli rekli ne?

»Seveda sem tudi kdaj rekel ne. Ampak bolj mi v spominu ostajajo vloge in predstave, ki sem se jim popolnoma predal, da sem včasih že rekel mama Drama, saj sem bil več v gledališču kot pa doma ali kjerkoli drugje. Veliko odrekanja je bilo treba, ampak neka notranja strast mi je vselej govorila, da ne gre za to, da nekaj moram, ampak si tega želim.«

To še vedno velja, čeprav niste več pri petindvajsetih?

»Seveda velja. Vem, kaj me privlači in mika. Gledališče je eno, drugo je glasba.«

Slednje ne preseneča, saj pogosto igrate like, ki v predstavah posegajo tudi po glasbilu, v Prekletih kadilcih igrate klavir ...

»Glasba je včasih tudi moj drugi jaz. V gledališču imam rad, če česa ne znam, recimo igranja na klavir, da se tega naučim. Za Preklete kadilce sem se moral naučiti le eno skladbo, ki pa je zelo kompleksna. Ni bilo lahko, a sem bil navdušen. Klavir me izjemno privlači. Glasba nasploh je medij, ki v človeka pride na drugačen način, po drugih frekvencah kot beseda. Glasba lahko odpira. Lorenci recimo na njej oblikuje svoje gledališče, kar mi zelo ustreza – in menim, da predvsem tistim igralcem, ki so v glasbenem smislu zelo odprti.«

So predstave, v katerih zelo uživate, in so predstave, v katerih se mogoče celo mučite. Se strinjate?

»Mučiti se začnem takrat, ko mi igra postane rutina. Nasprotno pa mi na odru ni težko, kadar imam igro rad – Visoška kronika je predstava, v kateri blazno uživam in z veseljem vstopam vanjo, pa je za igralca zelo naporna. Seveda so tudi predstave, teh ne bom poimenoval, ki niso tako zelo naporne, ampak so rutina in se v njih notranje mučim. Če je teater preveč zapakiran, izgubi smisel. Sovražim besede: ''V službi sem bil''. Tega si v gledališču res ne želim.«

Najbrž se v igralskem poklicu rutini vendarle ne da povsem izogniti?

»Imate prav. To je nemogoče. Fino pa je, če rutino, kot je v takih primerih tvoj način dela, kljub vsemu lahko vložiš v neki projekt, ki je odprt. To je v redu. Lani sem celo snemal telenovelo.«

Reciva kakšno na to temo. V času, ko so razne nadaljevanke in nanizanke tudi pri nas postale prava moda, se v njih pojavljate tudi profesionalni gledališki igralci. Če ne drugega za širšo prepoznavnost in zaslužek. Kako naj sicer igralec z gledališko plačo kupi dvosobno stanovanje v Ljubljani?

»Mislite, da sem v desetih letih zaslužil za dvosobno stanovanje?«

Mar niste?

»Seveda nisem. Sem si pa kupil kaj drugega ... ha, ha.«

Vam gre na živce, če vam ljudje omenijo Usodno vino?

»Ah, tako hudo pa spet ni. Ekipa je bila dobra, snemanja so bila prav prijetna, ampak gledal pa nadaljevanke nisem skoraj nikoli. Lahko bi se reklo, da nisem bil svoja ciljna publika.«

V nasprotju z nadaljevankami je film v Sloveniji precej podhranjen. A nekaj filmov na leto se vendarle posname. Vas ni ravno pogosto zaslediti na filmskem platnu. Zakaj?

»Zato, ker dobesedno ljubim teater in mi zato v življenju ničesar ne manjka. Ravno zdaj sem končal diplomski film AGRFT – snemali smo pet dni in moram reči, da sem se zelo dobro počutil v filmski ekipi. Lani sem končal snemanje filma Luzerka mlade režiserke Urše Menart, ki bo prvič prikazan še letos. Potem sem nekaj snemal pred leti … to pa je tudi vse. Drži, res sem bolj poredko na filmu.«

Ne hodite na avdicije?

»Redko. Mogoče sem bil v desetih letih dvakrat, trikrat. Kot kaže, sem bolj kot za film obraz za telenovele. V šali bi lahko dejal, da je še sreča, da sem igral pozitiven lik, ker te ljudje, vsaj tisti, ki ne hodijo v gledališče, začnejo enačiti z likom iz nadaljevanke.«

Govorila sva o pogubnosti rutine za igralski poklic. Lahko »slabo karmo« prinese tudi igranje s soigralci, ki vam niso ravno blizu, niti po značaju niti po igri?

»Že po naravi sem tip človeka, ki sočloveka sprejemam takšnega, kot je. Pa naj gre za igralca ali kogarkoli. Seveda mi gre kdaj kdo na živce, zavedam pa se, da je tudi obratno. Pri Kadilcih se je recimo zgodila prava kemija. Vsi v ekipi, z menoj so še Nina Valič, Janez Škof in Pia Zemljič, smo si zelo različni, a skupaj v predstavi delujemo fenomenalno. Čeprav smo bili še zlasti pred premiero včasih tudi zelo ''našpičeni'', ko bi bil lahko povod za slabo voljo že vsak najmanjši hec ali trenutek nervoze. Zakaj ta primer? Zdi se mi, da imam tako rad ekipo Prekletih kadilcev, da lahko popolnoma zaupam vanjo. Nismo se lovili na to, kdo je večji ego, ampak smo se vsi med seboj predvsem notranje sprejeli. V to predstavo smo bili pripravljeni veliko vložiti – in to je bilo tisto, na kar smo se tudi zanašali.

Sicer je igralski ansambel v Drami res kar velik. Zgodilo se je, da sem z nekom delal predstavo in so mi zanj vsi rekli, naj se ga pazim. To se je izkazalo za napačno. Mogoče tudi zato, ker sem ga sprejel z odprtim srcem. Slepo ponavljati mnenje drugih o nekom je preprosto nekaj za tržnico. Sposobni moramo biti sprejemati različnost. Tu se navezujem na temo, ki je nekje drugje, izven teatra. Zavedanje o različnosti se začne v družini, sledi v širši družini, kot je zame na primer teater, naslednja je slovenska družba in potem Evropa ter svet.«

O nestrpnosti do drugačnosti govori tudi že omenjena igra Prekleti kadilci ...

»Predstava je nekakšen satirični koncert. V njej se lotevamo odnosov v družbi, raznih malih fašizmov, predsodkov, ki se lahko hitro razrasejo v velike probleme. Družba je namreč prišla do stopnje, ko se nam v življenju marsikaj prodaja – in je to, ali sem jaz kajenju naklonjen ali ne, povsem postranska stvar. Tudi sam se s tem, iskreno povedano, ne ukvarjam. Naj kdo kadi, če hoče, saj tudi jaz kdaj prižgem kakšno cigareto, če ali ko mi prija. Seveda ne gre za to, da bi kakorkoli zagovarjali kadilce, čeprav so bili nekateri odzivi publike prav tej smeri.

Takole gre song v predstavi: ''Tole vam morda je smešno, še huje, je groteskno, a tako razum se brani, da skisajo se ne možgani ...'' Svetlana Makarovič, pri ustvarjanju predstave smo temeljili na knjižici njenih songov z istoimenskim naslovom, je s to svojo satiro in s tem, da vemo, kdo ona v naši družbi je, hotela govoriti o svetu, o nestrpnosti o netoleranci, konec koncev tudi o katolicizmu, o zapovedih, ki smo jih dobili, kako je treba živeti. To je napisala skozi ''čike'' in mi se na odru igramo z njenimi besedami.«

Na premieri ste jo povabili na oder in s tem precej podaljšali predstavo …

»Svetlana nas je okarakterizirala za štiri hudičke na odru. To je bil zame velik kompliment, ko sem jo na premieri povabil na oder. Čeprav je res, kot ugotavljate – potem ko je ona prišla gor, je šele prišel glavni hudič na oder. Tako je.«

Se bojite stanja v družbi današnjega časa, pri nas, v Evropi, v svetu? Vas je strah časa, v katerem živimo?

»Saj veste, kje sem ''gor rasel''. Že zelo zgodaj sem se ukvarjal z različnimi oblikami nestrpnosti, ki ni bila usmerjena direktno name, sem jo pa včasih opazoval in vedno me je malo zabolelo ob tem. Od nekdaj sem videl, kaj pomeni nekoga bičati, ga označiti – in kaj to lahko naredi človeku. Ne le da so naši kvazi pravi Slovenci okarakterizirali naše južne brate, videl sem tudi obratno. Sam nikoli nisem zares stopil na nobeno stran.

Ob branju Cankarja boste videli, da je duh današnje družbe kot pred sto leti. Na to je treba opozarjati s predstavami, tudi skozi svoj način življenja. Treba je povedati, tudi na način kot govorim zdaj. Ne gre za mahanje s pestmi in za množice, ki morajo tuliti. Mislim, da s svojim načinom razmišljanja lahko vplivam na določen krog ljudi. Če sem do nečesa res nestrpen, je to nestrpnost.

Zato sem omenil Šenčur in to, kar sem doživljal kot otrok. O tem razmišljam vsak dan, ko pomislim, kakšna je ta družba. Saj imam rad svojo vas, lepo kuliso s Kamniškimi Alpami v ozadju, vem pa tudi, kaj vse se lahko v takih vaseh poraja. Sicer sem imel lepo otroštvo in sem tu v Ljubljani ob protestih proti beguncem dve leti nazaj kolegom zagovarjal te lepe kraje, od koder izhajam. Stvar je v tem, da so bili tokrat problem begunci, ampak ko teh ni več, lahko jutri na plano pride kaj drugega. Ni pomembno, zakaj se nekdo jezi, ampak da se vedno znova zgodi, kot bi rekel moj priimek, ''isto sranje, drugo pakovanje''. Se bo odprlo kaj drugega, pa bodo spet rohneli traktorji in bodo mahali z ne vem kakšnimi transparenti. Sicer pa sem slišal, da so v Šenčurju znali tudi pred stotimi leti, če so prišli fantje iz Kranja, z njimi obračunati. Pa so bili iste vere in niso prišli iz Sirije.«

Da ni to nasploh ena slovenskih lastnosti, strah ali pa odpor do drugačnosti?

»Mislim, da to ni samo slovenska lastnost. Taki smo, oziroma taki so. Saj nimam nič proti temu, da je treba lepo poskrbeti za svoj vrtiček, postaviti ograjo in se imeti lepo. Naj vsak živi, kot mu gre. Hkrati pa je treba vedeti, da s takimi dejanji zapiramo srce. Povedano direktno – zelo zapiramo srce. To pa je mogoče neka folklora v Sloveniji – važno je, da imamo mi. Zase lahko iskreno in odprtega srca povem, da sam ne razmišljam tako. O tem je treba govoriti in ljudi opozarjati. Živel boš še sedemdeset, petdeset, trideset let ... In kaj boš vzel s seboj tja čez? Svojo ograjo? Ta bo ostala tistim za teboj, sam pa boš prikrajšan za lepe občutke, da si nekomu odprl srce in mu pomagal.«

Gledališče danes ostaja ena redkih, če ne edina umetnost, ki na aktualno stanje v družbi odgovarja takoj in zdaj. Da se pisatelj odzove z romanom, je potrebno vsaj eno leto, za film dve, gledališče pa nastavi ogledalo v nekaj mesecih. Tudi v Drami?

»To delamo s Prekletimi kadilci, na neki način tudi z Visoško kroniko, čeprav to ni politična predstava. Za to so nasploh primerni avtorski projekti, tako imenovano post dramsko gledališče, ki ni zaprto samo vase. Ni pa nujno, da je to le politično in družbeno angažirano gledališče. Lahko je samo – tako kot Visoška kronika – predstava, ob kateri se čas ustavi, ko se ne pogovarjamo samo, kaj je narobe in kaj ne, ampak povabimo neko število ljudi, ki pridejo v gledališče, in se z njimi nekako povežemo. Mogoče je pomembno, da kdaj pozabimo na ''small talk'', te male klasične vsakodnevne debate.«

Režiser Jernej Lorenci se v Visoški kroniki sprašuje, ali smo Slovenci Izidorji ali Juriji. Ta skoči v vodo, da bi rešil Agato, Izidor ne?

»Lahko bi rekel, da sem Jurij. Jaz skočim v vodo. Visoška Kronika je predstava, ki seveda govori o ljubezni med moškim in žensko, hkrati pa o prevzemanju vzorcev družine in okolja. Tega je pri enih več, pri drugih manj. Kdaj se odločiti za svoje življenje in nekaj početi zato, ker tako čutiš? To je zgodba, o kateri se v Sloveniji premalo pogovarjamo. V Sloveniji je veliko Ojdipovih kompleksov, torej na relaciji mama – sin in tudi obratno. Vsak človek se mora odlepiti od svoje družine, kar ne pomeni odklopiti jo, ampak postati sam svoj. Če kaj, je treba temu dati prostor. Kot sem rekel za ograjo, ljudem res privoščim, da imajo družino. Ampak ne moreš se odločiti na način, zdaj sem star trideset let in bo treba misliti o družini. Moram jo imeti, ker si toliko star, da bosta babica in dedek vesela in bo potem moje življenje izpolnjeno. Lahko, da je komu tako prav – meni ni. A to ne pomeni, da ne spoštujem tudi nekoga, ki v tem vidi smisel. Imam prijatelje, sošolce z gimnazije, ki imajo družine, po dva, tri otroke. Vsem privoščim in je super, da se imajo lepo na ta način. Ampak sam na življenje gledam nekoliko drugače.«

So vam bližja družbeno angažirana besedila ali bolj stavite na gledališče kot umetnost?

»V tej sezoni so bile res na vrsti same, če temu rečeva, družbeno angažirane predstave, ob dveh, ki jih omenjava, še Cankarjevi Hlapci. Pravzaprav me zanima predvsem človek. Sam v sebi sem angažiran kot umetnik. Kot igralec sem angažiran do materiala, s katerim delam, pomembno je to, kar me notranje zanima. Če kaj spreminja svet, ga spreminja to, da neko stvar delaš s svojo notranjo strastjo. Takrat te ljudje prepoznajo, in rečejo, ta ima nekaj v sebi. Takrat lahko v ljudeh marsikaj spremeniš. Zanima me angažiranost v raziskovanju človekove biti, kot temu rečemo na lep način.

Težko bi rekel, da je moj način dela družbeno angažiran, a je hkrati tudi to, saj kot sva ugotovila, to od mene ''zahtevata'' tudi moj poklic in gledališče. Bolj se zanimam za človeka, kaj je v človeku, v njegovem bistvu. Hkrati pa me zelo zanima ta lepota umetnosti, blizu mi je poezija. Rad berem dobro poezijo, v kateri lahko odkrivam lepoto jezika, lepoto trenutka, lepoto biti. Lorca, Hafis, Omar Hajam, Ibn al-Arabi, Tagore … Blizu so mi orientalski avtorji, vzhodnjaška literatura. Včasih tudi sam kaj napišem.«

V Cankarjevem letu v Drami vso sezono igrate le domače dramatike. Se da »preživeti« z njimi?

»Za Visoško kroniko nisem bil prepričan, da jo bom preživel. V Gimnaziji je nisem hotel brati, za predstavo sem jo prebral v eni noči – na dušek. In v predstavi se odlično počutim.«

Kje boste praznovali delavski praznik, prvi maj (z Aljažem Jovanovićem smo se pogovarjali še pred prazniki)?

»Tega ne bom povedal, da ne bodo hodili za menoj, ha, ha. Mislim, da se bom predvsem spočil.«

Usodno vino po letu dni še seže tako daleč?

»Veste, kam je seglo?«

Ne?

»Lani sem bil na trekingu v Kirgiziji in dve dekleti sta me prepoznali na štiri tisoč metrih nadmorske višine: ''Glej ga, Peter Rozman.'' In potem sem se slikal z njima. Tako je to. V teh dneh pa se bom ''odklopil'' in se od vsega odpočil.«

Oddajte svoj komentar

Kranj 7°

delno oblačno
vlažnost: 71 %
veter: Z, hitrost: 11 km/h

5/15

torek

-1/16

sreda

-1/18

četrtek

Vremenska napoved

Po

To

Sr

Če

Pe

So

Ne

 

 

 

 

1

2

3

4

5

6

7

8

9

10

11

12

13

14

15

16

17

18

19

20

21

22

23

24

25

26

27

28

29

30

31

PREDAVANJA / Kokrica, 12. marec 2024

Potopisno predavanje: Namibija

IZLETI / Naklo, 12. marec 2024

Pohod na Šmarjetno goro

DELAVNICE / Kranj, 12. marec 2024

Delavnica Quilling paper

OBVESTILA / Preddvor, Naklo, 13. marec 2024

Telovadba, digitalna prva pomoč ...

PRIREDITVE / Škofja Loka, 13. marec 2024

Pripovedke z Boštjanom Napotnikom

RAZSTAVE / Slovenski Javornik, 13. marec 2024

Minljivost trenutka

RAZSTAVE / Bled, 13. marec 2024

Semena za življenje

PRIREDITVE / Medvode, 13. marec 2024

Razstava ročnih del in slik

 

 
 

 

 
 
 

Državni zbor zavrnil predlog, Svoboda za referendum / 11:09, 12. marec

Pri evtanaziji ne rabiš zdravnika. Medicinska sestra je dovolj.

Dražja pomoč na domu / 15:29, 8. marec

Pozdravljeni, članek nič ne omenja, za koliko se je z novimi cenami oskrbovalkam (in oskrbovalcem seveda) bolj povrnila veljava njihovega dela, kot omenja g. župan.

Spomin na bombardiranje / 20:35, 7. marec

Ohraniti je treba tudi spomin na 7 učenk in učiteljico, ki so umrli pri eksploziji v takratni meščanski šoli 29. novembra 1944 . Spominska ...

Dan Civilne zaščite / 10:16, 5. marec

Čisto enostavno! V Sloveniji je človek, biciklist, ki ni in ne bo do smrti drugega Slovenca povabil ali z njim šel na kavo. Ali je vredno to...

Dan Civilne zaščite / 18:40, 3. marec

Prav v tem segmentu je človek nerazumljiv. Rad priskoči na pomoč in pomaga drugim v nesreči kar je prav. In v sklopu Civilne zaščite, lahko ...

Komu naj gre parkirnina / 18:34, 3. marec

Ah ta denar! Zaradi njega se skregajo še tako dobri prijatelji.

Prihranek bo kaplja v morje / 18:27, 3. marec

Neumnost, ki se dela. Politiki, če že odločajo o življenju ljudi, bi morali iti ljudem nasproti, ne pa jih vedno bolj ogrožati. Na funkcijah...