Najmlajši, a najmočnejši člen

Besedilo: Maša Likosar
Kategorija: Razvedrilo / četrtek, 10. maj 2018 / 11:42  

»Življenje se pri štiridesetih ustali, ustvariš si družino in domovanje, utreš karierno pot, izkustveno in modrostno dozoriš. Vloga mame, žene, sestre, tete – to je tisto, kar me osrečuje, mi daje voljo in zagon,« pravi Beti Podgoršek iz Voklega, ki je praznovala štirideseti rojstni dan.

Beti Podgoršek, ki je marca dopolnila štirideset let, je odraščala na Prauharjevi kmetiji v Voklem. Je najmlajša izmed štirih otrok mame Francke in očeta Joža. »Sem trinajst let mlajša od najstarejšega brata Jerneja in deset let starejša od najstarejšega nečaka Marka, zato nikoli ne vem, kam naj se uvrstim, med mlade ali stare.« Verjetno je ravno generacijska neumeščenost tista, ki Beti daje moč, da celotno Prauharjevo družino drži skupaj. Zanjo velja, da je med brati in sestrami povezovalni, najmlajši in najmočnejši člen. Za dopolnjenih štirideset let so se ji priklonili z nepozabnimi presenečenji.

Na dan pred rojstnim dnem so ji sorodniki in sosedje postavili, kot se za ženske spodobi, namesto mlaja veliko rožo. »Nisem si želela mlaja, a je vseeno zelo prijeten občutek, ko te z obiskom počastijo vsi najbližji in ti v čast praznovanja postavijo rožo.« Beti pripoveduje, da v njeni vasi niso imeli navade postavljati mlaja, običajno so na dan pred godom ofirali. »Če me spomin ne vara, mislim, da je bil v Voklem postavljen prvi mlaj za štirideseti rojstni dan mojega brata Joža, torej šele pred dvanajstimi leti.« Zagotovo pa je bil presežek večera obisk šenčurske godbe. »Najstarejša hči Naja igra flavto v godbi in to je bilo njeno maslo. Izginila je, nikjer je ni bilo, in ko je zabobnel boben, sem vedela, da so oni, orosile so se mi oči.«

Druščina je nekaj dni kasneje rajala tik pod oblaki, na Križni gori nad Škofjo Loko, v gostilni Pri Boštjanu. »Zakaj ravno tam? Ker se vse v mojem življenju vrti okoli moža Boštjana,« v šali pove slavljenka. Pa naj Beti ne zameri, a zvezda večera je bila njena druga hči Hana. »Za trenutek naj odloži delo najboljša mami na svetu,« je s čestitkami z različnih radijskih postaj pričela Hana in glasbeno željo zapela oziroma odrapala kar sama: »Sam' ona noče z mano, prav da nis'm zanjo … Jasno, Challe Salle, on je največji car.«

Res srčno darilo pa so teti Beti podarili nečaki. »Dobila sem repliko verižice z dvema srčkoma, ki sem jo prejela ob krstu, a sem jo kmalu izgubila. Mislim, da je bila verižica ideja sestre Magde.« Vrhunec praznovanja je bil glasbeno-plesni nastop Urške in Vita. »Obožujem flamenko in Urška me je s svojim plesom popeljala v Andaluzijo, deželo flamenka, in mislim, da je bil to nekakšen uvod v naše potovanje v Španijo, ki sem ga prejela za darilo.«

Beti v sebi skriva še eno veliko željo. »Rada bi se še enkrat vrnila v Argentino, v mesto, kjer je živel in deloval kot duhovnik moj stric Ivan. Stric se je leta 1948 naselil v misijonarsko hišo v Escobarju. Bila sem prva sorodnica, ki sem ga leta 1996 obiskala.«