Vzponi in padci

Ena mesarska, 2. del

Joško se domov ni nikoli več vrnil. Tudi mesar ni postal. Bil je preslaboten za takšen zelo naporen poklic. Pa tudi teta Ančka ga je imela preveč rada, da bi ga brez boja pustila prehitro odrasti. Omogočila mu je, da se je vpisal na šolo za strojnega ključavničarja, pozneje pa je postal še inženir.

Najprej ga je pot zanesla na poklicno šolo. Ker pa je bil tri leta starejši od drugih, je imel nemalo težav. Komaj da mu je uspelo zaključiti šolanje! Tehnično šolo je naredil ob delu, prvo stopnjo na fakulteti pa tudi. Ni bil najbolj odprte glave, bil pa je zelo trmast, vztrajen in neusmiljen do sebe. Kadar je imel izpit, je ob večerih sedel h knjigam, okoli tretje ure za dve urici zlezel pod odejo, in ko je stopil v tovarniško halo, ni nikoli nikomur potarnal, kako je utrujen, ker je za njim zelo kratka noč. Četudi sta njegova brata prav tako živela v Škofji Loki, kjer sta bila poročena in imela eden hišo drugi stanovanje, jima na kraj pameti ni padlo, da bi ga vzela k sebi.

»Stanoval sem pri nekem starejšem paru. V zameno za brezplačno sobo sem jima pospravljal, nosil drva, kuril v peč, hodil v trgovino. Le sem in tja sta me povabila k mizi. Pa ne zato, ker bi bila ''škrta'', temveč zato, ker tudi sama nista imela. Ko je gospod po kratki bolezni umrl, sem po njem podedoval nekaj oblačil. Najbolj sem bil hvaležen za spodnje perilo, ki ga nisem imel. Pazil sem na vsak dinar, ker študij ni bil poceni, meni pa je šlo za to, da sam sebi dokažem, da zmorem. Da v življenju lahko dosežem še kaj več. Še dobro, da sva s teto Ančko ostala v stiku. Jeseni sem dobil nekaj kolin, nobenega razumevanja pa ni imela za mojo željo po študiju. Bila je žalostna, ker si nisem omislil dekleta. Govorila mi je, da pa je pri dobrih petindvajsetih letih že čas, da se poročim in imam otroke. Nekoč sem se, da bi ji ustregel, zapletel z eno iz Poljanske doline. Bila je precej ''šarf'', hotela me je imeti pod komando. Pa ne toliko mene kot moje prihranke. Ko sva prekinila, me je opravljala po celi Trati. Še leta in leta so njene sodelavke prežvekovale ob malici, kakšen bedak da sem bil!

Star sem bil že 32 let, ko sem končno diplomiral. A le na prvi stopnji. Takrat se je tudi v meni začela razraščati želja, da bi v življenju še kaj doživel in ne bi tičal samo za knjigami. Prva stvar, ki sem jo naredil, je bila, da sem začel iskati novo službo. Hotel sem dobiti takšno, da bi ponujala tudi stanovanje. Malo sem moral počakati, preden se mi je ponudila ugodna priložnost. S težkim srcem sem se poslovil od svoje tretje mame, pri kateri sem stanoval več kot deset let. Za s seboj mi je dala steklenico žegnane vode, ki je bila prinesena naravnost iz Lurda. Še danes jo hranim kot posebno svetinjo! Moje premoženje je bilo borno. Pisalo se je leto 1973, vse, kar sem premogel, sem lahko stlačil v eno samo potovalko. V Ljubljani sem sedel na vlak in se odpeljal proti novemu cilju. V tujem kraju, stran od peščice prijateljev, ki sem jih imel, mi ni bilo lahko. Okolje, v katerem sem začel delati, je bilo zelo zavedno. Ni jim šlo v račun, kako to, da nisem opravil vojaščine. To se jim je zdelo zelo sramotno. Nekoč, ko sem se malo preveč zadržal v neki gostilni, so me domov grede napadli neznanci in me potolkli na tla. Edino, kar mi je ostalo v spominu, je bilo, da si batine, ker sem reva, zaslužim. V bližnji Dobrni je takrat delal zdravnik, za katerega so govorili, da zna pokrpati rane, ne da bi šel človek na bolniško. Obiskal sem ga in ga prosil za pomoč. Rana, ki sem jo dobil na vrh glave, je še zmeraj krvavela in bilo mi je slabo, ko sem z jezikom okušal kri, ki je pripolzela izpod obveze. Zdravnik me je vseeno poslal še v Celje v bolnišnico, ker mu moja vrtoglavica ni bila čisto nič všeč. Počakati sem moral na rešilni avto, ki je tja odpeljal še druge bolnike. Takrat sem prvič srečal tudi Marto. Bila je medicinska sestra, ki je začasno delala kot patronažna na terenu. Beseda je dala besedo, zbližala sva se. Obljubila mi je, da mi bo pisala takoj, ko bo imela čas. To se je res zgodilo in čez kakšne tri tedne sem jo povabil k sebi v Velenje. Stanovanje, v katerem sem živel, je bilo prazno, zato sva šla posedet v bližnji lokal. Bila je zelo zgovorna, pripovedovala mi je o svojih domačih, pa o tem, da se čisto nič ne razumejo, da je ne marajo. Zdelo se mi je, da sva si podobna, da naju druži skupna usoda. Ob odhodu na avtobus sem jo prijel za roko in jo hotel potegniti k sebi, na prsi. Zasmejala se je, da je to prezgodaj, in se mi izmaknila. ''No, to pa je poštena punca, fant, drži se jo!'' sem si govoril, ko sem požvižgaval proti dom. Naslednjo soboto sem jo obiskal v Celju, kjer je bila nastanjena. S še tremi prijateljicami si je delila sobo. Odpravila sva se na sprehod v stari del mesta. Odkrito sem jo vprašal, ali ima fanta, pa je odgovorila, da ne. Srce mi je poskočilo od veselja. Tako sva začela hoditi. Enkrat sva se srečala pri njej, enkrat pri meni. Pregovorila me je, da sem vzel nekaj malega kredita, s katerim sem si opremil stanovanje. Bil sem presrečen. Še zmeraj pa je nisem mogel pregovoriti, da bi spala skupaj. Po pol leta se me je kar naenkrat začela izogibati. Našla je tisoč izgovorov, da se nisva več srečevala. ''Iz mene se pa nobena ne bo delala norca!'' sem si dejal ter sedel na avtobus in se na skrivaj zapeljal v Celje. Vedel sem, kje biva. Odločno sem potrkal na vrata. Odprla mi je njena prijateljica, s katero se nisem še nikoli srečal. Povedala je, da je ni doma, da je prišel ponjo doktor R. in da ne ve, kdaj se vrneta. Ko sem jo ''zagovedeno'' gledal, je dodala, da je on njen fant, sicer še poročen, a da sta se ponovno našla in da se bosta poročila. Mislil sem, da me bo kap. Taval sem po Celju sem in tja, in ko je bila že trda tema, sem se ponovno znašel pred hišo, v kateri je stanovala Marta. Nisem dolgo čakal. Pripeljal je avtomobil in iz njega je stopil ona. Ko me je zagledala, ji je postalo nerodno. Potem pa mi je povedala, da je z menoj hodila zato, da bi tega moškega lažje pozabila. A ga ni mogla. Četudi je poročen, je raje njegova ljubica kot pa moja žena. Nič nisem rekel, pa bi ji s takšnim veseljem eno primazal okoli ušes! Obrnil sem se in šel. Moram povedati, da je Marta do konca življenja ostala sama, njen ''dohtar'' se ni nikoli ločil. O njej sem bil bolj ali manj sproti obveščen, saj je bila njena sestrična pozneje moja sodelavka. Marta je pred kakšnimi 15 leti umrla za rakom. K sebi so jo vzeli domači, ker jo je ljubimec tudi takrat pustil na cedilu.

Jaz pa sem v Velenju životaril. Plača je bila sicer dobra, a kakšnih prijateljev nisem imel. Pri štiridesetih se mi je zdelo, da so to ravno prava leta za nov začetek. Spet sem pospravil kovčke, tokrat jih je bilo že precej več kot prvič. Odločil sem se, da se preselim nazaj na Gorenjsko. Imel sem že toliko prihranjenega, da sem si stanovanje lahko kupil, pa še mi je ostalo za avto. Odločil sem se, da obiščem teto Ančko. Slišal sem, da je že precej bolehna in da bi me rada videla. Komaj sem jo prepoznal. Vsa drobna in krhka je ležala v postelji. Oba sva zajokala, ko sva se objela. Stregla ji je ena od sosed, ki je bila trenutno brez službe. Ančka me je pregovorila, da sem ostal še naslednji dan. Takrat pa sem spoznal hčerko te sosede. Anka je bila zelo lepa ženska, prava lepotica! Niti pomislil nisem, da bi mene, ki nisem bil nič posebnega in še za pol glave manjši od nje, sploh hotela videvati! In prav to se je zgodilo. Za seboj je imela bridko izkušnjo, saj je več let živela z nasilnežem. Zaradi njega je pri šestih mesecih nosečnosti tudi izgubila otroka. Pa sva skupaj poskusila srečo. Ni sicer trajala večno, a splačalo se je,« je dodal Joško.

(Konec)

Oddaj svoj komentar

Kranj 8°

oblačno
vlažnost: 97 %
veter: SZ, hitrost: 11 km/h

6/10

nedelja

5/8

ponedeljek

-2/12

torek

Vremenska napoved

Po

To

Sr

Če

Pe

So

Ne

 

 

 

1

2

3

4

5

6

7

8

9

10

11

12

13

14

15

16

17

18

19

20

21

22

23

24

25

26

27

28

29

 

 

 

PRIREDITVE / Poženik, 13. februar 2024

Veselo pustno rajanje

PRIREDITVE / Podnart, 14. februar 2024

Ljubezen in mir

IZLETI / Kranj, 22. februar 2024

Druženje ob dnevu žena

OBVESTILA / Kranj, 24. februar 2024

Zbor članov MDI Kranj

IZLETI / Kranj, 15. marec 2024

Pohodna Andaluzija

IZLETI / Kranj, 29. marec 2024

Na jadranske otoke

 

 
 

 

 
 
 

Ministrica Švarc Pipan (še) ne razmišlja o odstopu / 08:48, 8. februar

Za časa korone sem bil na bolniški, vrstilo se je kar eno za drugim. Vse sem prebrodil, hvala Bogu. Tudi Slovenija je prebrodila epidemijo s...

Ministrica Švarc Pipan (še) ne razmišlja o odstopu / 07:53, 8. februar

Tanja, Golob, Dominika... to je najboljše kar ima Slovenija. Vse drugega bo samo slabše. SDS je pa sploh katastrofa kar so počeli med Corona krizo.

Ministrica Švarc Pipan (še) ne razmišlja o odstopu / 09:23, 7. februar

Vsak se lahko vpraša, madonca, pa kva sm jest volu? Danes seveda ga ni, da bi se pohvalil, da je volil holoba, niti tanje. Ja, sem pa ziher,...

Ministrica Švarc Pipan (še) ne razmišlja o odstopu / 16:42, 3. februar

Noro, kakšna tolpa kriminalcev trenutno vlada SLO !!

Evropska sredstva unovčena / 09:11, 3. februar

Gradi se kolesarska povezava Obrne-Boh.Bistrica. Do Bleda se ne gradi nič. Razdalja Obrne-Bled je 8km. Na tej razdalji je že zgrajena kolesa...

V Šenčurju poklon štiridesetim talcem / 21:59, 1. februar

"Vstaja se je končala z znamenito dražgoško bitko, ki je pokazala, da Nemci niso nepremagljivi,«Kdo bo učencem razložil nemško nepremagljivo...

Ljudske obveznice v začetku februarja / 14:31, 27. januar

Spomnil bi na ukradene izničene obveznice in delnice za časa vlade Alenke Bratušek. To je blo čist ajnfoh, po sistemu dons maš, jutr pa te n...