Ženske so ga imele rade

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / nedelja, 15. julij 2018 / 15:41  

Bi se Bog smejal ali jokal?, 2. del

»S Francko si nisem upal spregovoriti o tem, da sedaj točno vem, kaj se je v tisti izbi dogajalo. Zelo mi je bilo nerodno. Ona pa tudi ni nič več tiščala vame in nobenega namena ni imela, da bi se me dotikala. To me je malo potolažilo, kajti pod nobenim pogojem me ne bi več spravila v svojo posteljo. Nagonsko sem vedel, da oba veva, koliko je ura, a sva se obnašala, kot da ne veva, kaj se nama mota po glavi ...«

Stene v sobi, v kateri se pogovarjava, se šibijo pod težo številnih fotografij. Vame zrejo predvsem ženski obrazi, kajti one so bile tiste, ki so mu večji del življenje krojile vsakdan. Pokaže mi, katera je bila Francka, Lenčka, Zofka. Vse tri so imele na glavi rute. Resno so zrle v fotoaparat, nobena od njih se ni smejala. Prvi sin Bojan, ki ga je spočel še ne petnajstleten, je danes sivolas gospod. Z očetom se zelo dobro razume, velika prijatelja sta. Imela sta srečo, da sta uspela najti pravo priložnost, ko sta se lahko pogovorila o okoliščinah, ki so botrovale, da je bil otrok sploh spočet.

»Ni bilo lahko, saj me je že od mladih nog klical stric. A je bil pameten fant, kasneje je doštudiral, se prikopal do doktorata in pomembne službe, tudi dobro se je poročil. Njegovi trije sinovi so prav tako zelo pametni, uspešni, dobro se razumemo. Vesel sem, da mladim ni nerodno govoriti o pregrehah staršev. Vsaj ne tako kot nam. Ob moji sedemdesetletnici so mi pripravili presenečenje: naredili so rodovnik, ki je upošteval tudi mamino sorodstvo. Skoraj bi pozabil povedati, da so bili vnuki tisti, ki so se dokopali do podatkov, kdo je ona sploh bila. Francka je sicer vedela, a je molčala, ker se je bala, da bi jo pobrisal k njenim. Žal tudi ženska, ki me je rodila, ni dočakala svobode. Četudi njeno ime krasi spomenik padlim borcem, se je o njeni smrti govorilo marsikaj. A danes teh zgodb ne bom pogreval, prvič zato, ker do ženske, ki me je spravila na svet, ničesar ne čutim, drugič pa zato, ker tudi tisti, ki so ji pomagali, da je umrla, ne živijo več. Bila pa je zelo nesrečna ženska, odraščala je v nasilju, nasilje je potem tudi sama iskala in prek njega tudi dočakala svoj konec. A to so bili takšni časi, da je bil človek prepuščen samemu sebi. Zlasti se ni dobro pisalo ženskam, ki so se spozabile. Pogosto se je govorilo, da so imeli spolni nagon samo moški. Ni bilo čisto tako. Tudi Francka, moja druga mama, ga je imela obilo. A ga je zadovoljevala na skrivaj. Ker se ji je zdelo, da bom molčal, da ne bom razglašal naokoli, me je jemala v posteljo, ko sem bil še otrok. Ko se mi ni niti sanjalo, kaj točno je to, kar sva počela. Pozneje je bila precej radodarna do različnih oseb: lovci, geometri, električarji, ki so napeljevali elektriko …

Lenčka se je pogosto pogovarjala z Reksijem, našim psom. Pa sem mislil, da samo nekaj blebeče in nisem polagal pozornosti na tisto besedičenje. Ko sem prišel od vojakov, je bilo drugače: prisluhnil sem ji. V teh samogovorih, ki jim ni bilo videti ne konca ne kraja, je povedala marsikaj. Ne le o Francki, tudi o meni ni ''šparala'' besed. Prasica, kurba, večni ogenj v peklu in podobne reči so se ji stalno usipale iz ust. Spominjam se, da sem nekoč ujel na ušesa novico o smrti neke ženske z vasi. Menda da je zmrznila v snegu. Na dan, ko je bil potem pogreb, sem slišal Lenčko, ko je ''govorila'' z Reksijem, da je to žensko sin privezal z verigo ob drevo, ki je raslo za hlevom. Da je zato zmrznila, ker se ni mogla rešiti iz lednega objema. Nekaj mesecev kasneje se je izkazalo, da je imela prav: prišli so miličniki in fanta odpeljali.

Moja usoda se je v letih, ki so sledila, zasukala v čisto drugo smer, kot sem mislil. Ko je leta 1968, kmalu po obisku iz Amerike, umrla Lenčka, sva v hiši ostala sama s Francko. Izogibala sva se drug drugega kot hudič križa. Potem se je odšla še ona. Preselila se je k nekemu mizarju, ki mu je umrla žena. S seboj je vzela Bojana, kar mi je bilo čisto prav. Žal je bil fant name zelo navezan. Kar naprej se je vračal in mi pomagal pri delu. Počasi sem ga tudi jaz vzljubil.

Leta 1970 sem spoznal Brigito. Takrat sem že delal v tovarniški menzi, kje sem bil glavni kuhar. Ker je imela doma težave z očimom (tepel jo je in zalezoval) sva se po treh mesecih znanstva poročila. A le civilno, ker ni bila krščena niti ni imela ostalih zakramentov. Bila je zelo pridna in delavna. Pri hiši zemlje ni bilo ne vem koliko, podedoval pa sem velik gozd. Takrat se še nisem zavedal, da imam v rokah pravo bogastvo. Hišo sva precej obnovila, pod streho sva naredila tri otoške sobe, a kaj ko otrok ni in ni bilo. Vedel sem, da krivda ne leži na meni. Žal ji nisem mogel razlagati svojih in Franckinih skrivnosti. Brigita me je sprva potihem, potem pa vedno bolj na glas in tudi zelo jezno krivila, da je bil zakon jalov. Začela sva se prepirati, tudi udaril sem jo. Kaj sem pa hotel drugega, saj je s strupenim jezikom toliko časa opletala okoli mojih ušes, da mi je prekipelo. Tolažbo sem začel iskati pri Zinki, mladem dekletu, ki je pomagalo v kuhinji. Naneslo je tako, da je zanosila prvič, ko sva počela tiste reči. Odkrito priznam, da je nisem imel rad, saj sem pri njej iskal bolj kot ne zatočišče pred strupom, ki ga je doma stresala Brigita. Niti slutil pa nisem, da se bom znašel v tako vročem ''šmornu'', ki sem si ga sam zakuhal. Zinka seveda ni mogla držati jezika za zobmi. Ko se ji ni še čisto nič poznalo, je začela nositi nosečniške obleke. Saj se spomnite, kakšne so takrat bile: kot šotorska krila! Vsem je povedala, kdo je oče otroka, ki ga je nosila! Bilo je samo vprašanje časa, kdaj bodo govorice prišle Brigiti na ušesa! Ni bilo prijetno, ko se je to zgodilo. Skočila sva si v lase, se zmerjala in pljuvala drug po drugem. Naslednji dan je pospravila svoje stvari ter se odselila k teti. S seboj je odpeljala tudi kuhinjsko opremo, ki je bila njena. Čez kakšni dve leti sem izvedel, da je spoznala drugega in tudi zanosila z njim. Ko je rodila, si ni mogla kaj, da mi ne bi poslala dopisnice, na katero je zapisala, naj me usoda pošteno tepe zaradi mojih grehov.

Naj povem, da tudi z Zinko nisva prišla skupaj. Nekako so najini odnosi, ki niso bili prepleteni z ljubeznijo, zvodeneli. Sem pa za hčerko plačeval in tudi obiskoval sem jo, saj se njena mamica ni nikoli poročila. Pa ne vem, zakaj ne.

Uradno, po vseh pravilih, pred župnikom, sem se poročil precej kasneje, ko sem že imel 37 let. Moje kuharske veščine so postale znane daleč naokoli. Začeli so me vabiti na vse konce in kraje. Organiziral sem kuharske tečaje, na katerih se je trlo lepih, zanimivih in tudi pripravnih žensk. Nekatere so prihajale zaradi iskrene želje, da se naučijo česa novega, druge so se nam pridružile zato, ker so se doma dolgočasile. Spoznal sem Sinjo, bila je poročena z nekim oficirjem JLA, ki pa jo je zavrgel kot umazano cunjo, ko so ga premestili na drugi konec nekdanje Jugoslavije. Imela je dve hčerki, zelo lepi deklici, obiskovali sta balet, igrali klavir. Skupnih otrok nisva imela, sva pa skupaj preživela 21 prelepih let. Potem je umrla za rakom. In od takrat naprej sem sam. Je pa res, da imam žensko družbo še zmeraj rad! Bolj kot s stasom jih privabim z dobro večerjo. V kuhinji sem še vedno mojster, da mu ni para!«

(Konec)