Marija in Jelka

Besedilo: Jože Košnjek
Kategorija: Slovenija / nedelja, 5. avgust 2018 / 16:40  

Pretekli teden sta umrli dve zavedni koroški Slovenki: Marija Inzko, rojena Ziherl, in Jelka Dolinar, rojena Mrak. Imeli sta veliko skupnega. Obe sta bili Gorenjki: Marija ali Marinka je bila Ziherlova iz Vodic, Jelka pa Mrakova iz Kranjske Gore. Obe sta dočakali visoko starost: Marija je bila rojena leta 1924, Jelka pa leto kasneje. Obe sta po drugi svetovni vojni zbežali na Koroško, tam spoznali zakonska partnerja in ostali do smrti na Koroškem. Obema je bila skupna neizmerna ljubezen do slovenske domovine, do slovenskega naroda, do njegovega jezika in kulture, čeprav na Koroškem priseganje na slovenstvo ni bilo vedno lahko in je bilo potrebnega veliko poguma. Tudi njuni otroci so ostali zavedni Slovenci.

Ziherlova Marinka iz Vodic je po vojni v Svečah spoznala zavednega Slovenca dr. Zdravka (Valentina) Inzka in se z njim poročila. Imela sta štiri otroke in eden od njih je sedanji diplomat, nekdanji avstrijski veleposlanik v Sloveniji ter predsednik Narodnega sveta koroških Slovencev dr. Valentin Inzko. Marija je bila učiteljica in je poučevala slovenščino na dvojezičnih osnovnih in ljudskih šolah v Šentrupertu pri Velikovcu, v Šentjakobu, v Tinjah in nato kar 15 let na Dvojezični trgovski akademiji v Celovcu. Zadnje službeno mesto je bilo v Šentjakobu. Pisala je v koroške slovenske časnike in sodelovala v kulturi, še posebej v okviru Krščanske kulturne zveze. Njen zadnji dom je na pokopališču v Svečah.

Jelka Dolinar, rojena Mrak, je bila rojena v Kranjski Gori. Ker je bil oče finančni uradnik, so se pogosto selili, tudi v Skopje. V začetku vojne jim je uspelo priti v Slovenijo. Že med vojno so jih obtoževali sodelovanja z okupatorjem, zato so po vojni zbežali na Koroško. Sestri Jelka in Krista sta na vlaku spremljali ranjene domobrance, vendar so partizani v Lescah vlak ustavili in ranjence pokončali, Jelko in Kristo, ki sta kot prostovoljki Rdečega križa vztrajali pri njih, pa so zaprli in obsodili na večletno ječo. Leta 1951 so ju izpustili. Ko je Jelki uspelo dobiti potni list, je šla k staršem v Špital na Koroško, kjer se je poročila z Lojzetom Dolinarjem. V zakonu se jima je rodil sin Lojze, ki je profesor na Slovenski gimnaziji v Celovcu. Nekaj časa je bil tudi deželni poslanec. Jelka je svoje življenje opisala v knjigi Skozi čas preizkušenj.