France Urbanija, triglavski župnik, je konec junija z zlato mašo praznoval petdeset let duhovništva. Pri skoraj šestinsedemdesetih je še vedno zavzet gornik, dan po intervjuju, v sredo, jo je mahnil na Škrlatico, v nedeljo ima mašo na Kredarici ...

Bolj ko dajem, več imam

France Urbanija, dolgoletni triglavski župnik, zadnja leta živi v Planini pod Golico, v župniji sv. Križ. Konec junija je s slovesno zlato mašo v cerkvi sv. Lenarta na Jesenicah obeležil pol stoletja duhovništva.

»Sestričnin mož mi je na novo mašo dejal: 'Oh, France, a te ni škoda za fajmoštra? Bi ne bilo bolje, če bi bil inženir, arhitekt, zdravnik, profesor?' Pa sem mu rekel, da bom kot duhovnik lahko naredil več dobrega. Nekako sem spoznal, da bom kot duhovnik mogel največ pomagati ljudem.«

»Rojen sem na Škrjančevem pri Domžalah. Za domačijo skrbi najmlajši brat Janez, potem imam še brata Marjana in Jožeta ter sestro Olgo. Jaz sem bil srednji otrok, rojen leta 1942, med vojno. Bilo je težko. Ata je bil odpeljan v Nemčijo na prisilno delo in se je vrnil šele leta 1945. Tako me je prvič videl, ko sem imel tri leta. Družina je bila velika, moj bratranec je bil v partizanih, sestrična je bila partizanska kurirka in nas je, najmlajše otroke, čuvala. Jaz sem bil takrat dojenček. Ob svoji osemdesetletnici mi je povedala: Veš, Franci, ti si pod svojo ritko nosil kurirsko pošto partizanom! A ob godovih starih mam smo se vsi družili in nikoli ni bilo nobene zamere med nami. In še danes je luštno, ko se zberemo.«

V duhovnika ste bili posvečeni 29. junija 1968, novo mašo ste imeli dan zatem v Radomljah, pod lipo. Kakšni so spomini na tisti dan pred pol stoletja, ko ste kot mlad, 26-letni fant, sprejeli zaobljube in se zavezali Bogu?

»Tisto leto nas je bilo kar 44 slovenskih novomašnikov. Bilo je neko notranje vznemirjenje, veselo pričakovanje, z druge strani pa je bilo podobno kot pri vzponu na goro: greš proti vrhu, potem pa se na vrhu odpre in misliš, da si na koncu poti. A posvetitev je šele osvojitev vmesnega vrha. S tem sem dobil usposobljenost, da bom opravljal poklic, za katerega sem se odločil. Sestričnin mož mi je na novo mašo dejal: 'Oh, France, a te ni škoda za fajmoštra? Bi ne bilo bolje, če bi bil inženir, arhitekt, zdravnik, profesor?' Pa sem mu rekel, da bom kot duhovnik lahko naredil več dobrega. Nekako sem spoznal, da bom kot duhovnik mogel največ pomagati ljudem.«

Menda pa ste klic v srcu, da postanete duhovnik, zaslišali prav v gorah, v planinski koči, v razigrani druščini ...

»Iz vesele družbe na Veliki planini sem šel na skalo, se poglobil v premišljevanje in prav začutil, da bo najbolje, če se odločim za duhovniški poklic. In spoznanje, naj bom to, je raslo bolj in bolj.«

Prvo kaplansko mesto ste dobili v župniji Ljubljana Šentvid, zatem ste bili enajst let župnik v Črnomlju, leta 1983 pa ste prišli na Dovje, kjer ste bili župnik kar 26 let. Kaj vas je vodilo v petdesetih letih duhovništva?

»Ob posvetitvi sem si za življenjsko vodilo izbral stavek iz Stare zaveze: Veselje v Gospodu je naša moč. Izrekel ga je prerok Nehemija, ki je ob velikih preizkušnjah svoje ljudstvo prišel tolažit. Pomeni, naj človek nikoli ne pozabi, da ga ima Bog rad, ne glede na vse. In če si še tak revež, a veš, da te ima nekdo rad, si vesel. Ta stavek me vodi še danes in to prenašam naprej, na ljudi in tudi na naravo.«

Zaslužni ste za ponovno izgradnje Aljaževe kapele na Kredarici, zaradi katere ste sploh dobili vzdevek 'triglavski župnik', pa tudi za obnovo številnih kapel, cerkva, tudi v Mojstrani in na Dovjem, župnišč, postavitev kipa Jakobu Aljažu na Dovjem … Verjetno so bili to naporni, zahtevni projekti, zaradi katerih ste se morali tudi zagovarjati ...

»Bilo je veliko pregovarjanja, tudi spotikanj. Ko sem prišel na Dovje, je bilo veliko besed zaradi maše v Vratih, češ da je to spomenik, ne kapela, kar je popolnoma zgrešeno. Jakob Aljaž je ravno zato hotel postaviti kapelo, da bi tam lahko opravljal bogoslužje. Ali pa za križ na Škrlatici, za katerega pravim, da je križ prijateljevanja, prijateljstva. Zato mi je bilo tako težko, ko so ga po vojni podrli. In tudi novega so skušali podreti ... Pa daleč od tega, da bi izključeval! Kakor hitro pride do izključevanja, to pomeni podiranje. Skušam udejanjati pozdrav Joža Čopa, ki je bil med snovalci prvega križa, in pozdrav skušam prenesti v današnji svet: Pa bohvonej, k'smo prjatli.«

Leta 2009 ste se odpovedali župniji ter odšli za duhovnega pomočnika na Jesenicah z bivanjem v župnišču pri sv. Križu v Planini pod Golico. Kako ste se navadili življenja v rovtah, »med narcisami«?

»Zadovoljen sem! Udobja ni, a ga skoraj ne maram. Strašno rad grem tukaj gor na Hruščanski vrh, mimo ovčarske koče, pozdravim pastirja, če se srečava, in naravnost gor na Golico. Nazaj grede pa se ustavim v Koči na Golici, pri oskrbnici Katarini, ki je prava 'planinska mama', do vsakogar tako prijazna. A pove pa tudi, če nekaj ni prav!«

Vrsto let ste bili zadolženi za bogoslužje v Vratih in na Kredarici. Še vedno mašujete tam?

»Maš sicer ni več toliko, kot jih je bilo včasih, so pa seveda še vedno, za praznike, kot je Marija Snežna, Veliki šmaren ... Mašujem tudi, če kdo prosi, vsako leto avgusta je maša za Ledinekove s Šmarne gore, ki pridejo vsako leto ob obletnici, ko je strela udarila v Jožico. Gor imamo srečanje in mašo, pridejo Jožica, mož Miha, otroci in vnuki in velik del njihovega kolektiva. A na Kredarico pridejo zdaj maševat tudi drugi duhovniki, tega sem vesel. Zame je ob nedeljah težko, če imam mašo tu, potem pa še na Kredarici. Nikoli nisem štel, koliko maš sem imel včasih gor, mogoče dvajset na leto, zdaj jih imam še kakšnih deset.«

Enkrat ste rekli, da ko ne boste mogli več do Kredarice v štirih urah, boste prosili, da maševanje prevzame nekdo drug ...

»Grem pa res bolj počasi ... Nazadnje sem šel pred tremi tedni in sem hodil slabe štiri ure iz Krme. Če vem, da imam čas in da me ne čakajo, hodim počasi. Ob taki lepoti se mi zdi škoda divjati, bi se mi zdelo prav greh ...«

Ste pa pred leti imeli težave s srcem, kajne?

»Res je, a zdaj kar gre. Mu prisluhnem (smeh) ... Tudi po navodilu zdravnika sem se umiril in sem vesel tega.«

Na kakšen način pa vas bogati delo bolnišničnega župnika, ki ga opravljate v Splošni bolnišnici Jesenice?

»V jeseniško bolnišnico hodim že devet let. Enkrat na teden grem od sobe do sobe, večkrat pa me tudi pokličejo, bolnik ali domači, češ, pridite, gospod. Včasih grem tudi trikrat na dan ... To so taka zanimiva srečanja. V sobi je redko kje en sam bolnik in tako grem od postelje do postelje. Pri vsakomer se ustavim. Se tako lepo pogovarjamo, neverjetno, tudi z muslimani, ateisti. To so čudovita srečanja. Redkokdaj kdo pokaže nejevoljo in vsakemu sem hvaležen. Tudi z osebjem zelo lepo sodelujem in se čutim kot člen v njihovem delu. Nisem še slišal slabe besede čez njihovo delo od bolnikov. Vedno rečejo: Tukaj sem človek, ne številka. Včasih kakšna mama reče, ja umrla bi rada. Pa ji rečem, nič ne hitite, večnosti ne boste nič prikrajšani, če boste še nekaj let živeli. Včasih pa koga tudi malo okregam, če je neprijazen do osebja. Mu rečem: To je zdaj vaš angel varuh v vidni podobi in ubogati ga morate ... To so prijetna srečanja in na tem področju sem odkril novo področje delovanja. Vsak pacient, vsak človek je gora zase, včasih prijazna, včasih nedostopna in neprijazna ...«

Grem od ljudi, da sem za ljudi, ste nekoč dejali. Kako pomembna je za vas samost, ki pa verjetno ni – osamljenost?

»Sreča je v srečanju! A rad grem v samoto, na goro, proč od ljudi, da bom lahko za ljudi. Včasih, ko sem sam, sem najbolj z vsemi.«

Ko gledate nazaj na prehojeno pot, na petdeset let duhovništva, na tesno povezanost z gorami – bi kaj naredili drugače, bi šli po drugačni poti? Ali se življenje, ko se ozrete nazaj, zdi izpolnjeno?

»Polno? Pa še kako! Včasih kar preveč! A do konca življenja se še zmeraj napolnjuješ. Bolj ko dajem, več imam. In učim se, še zmeraj! Nobeno srečanje ni naključno in vsako v človeku pusti neko sled. Hvala Bogu, da sem se od vseh ljudi, s katerimi sem se srečal, lahko marsikaj naučil. Včasih sem kakšno stvar zelo težko sprejel, a čez leta sem si rekel: Kako dobro, France, da se je takrat to zgodilo, da si se izklesal! V tem je polnost bivanja. Kristjani pa imamo še to posebno prednost, da na osnovi naše vere vedno ostaja trdno upanje, da vsak dan lahko začnem znova. Dokler diham, upam!«

Oddajte svoj komentar

Kranj 8°

oblačno
vlažnost: 84 %
veter: SZ, hitrost: 11 km/h

-4/15

torek

6/15

sreda

5/11

četrtek

Vremenska napoved

Po

To

Sr

Če

Pe

So

Ne

 

 

 

 

1

2

3

4

5

6

7

8

9

10

11

12

13

14

15

16

17

18

19

20

21

22

23

24

25

26

27

28

29

30

31

PRIREDITVE / Preddvor, 26. marec 2024

Predstavitev Podbreške potice

RAZSTAVE / Jesenice, 26. marec 2024

Človek in kovina 2024

OBVESTILA / Preddvor, Naklo, Šenčur, 27. marec 2024

Angleška urica, pohod, test kondicije

RAZSTAVE / Jesenice, 27. marec 2024

Fotografska razstava Guadeloupe

OBVESTILA / Preddvor, Naklo, Šenčur, 28. marec 2024

Angleška urica, pohod, test kondicije

IZLETI / Kranj, 29. marec 2024

Na jadranske otoke

OBVESTILA / Preddvor, Naklo, Šenčur, 29. marec 2024

Angleška urica, pohod, test kondicije

RAZSTAVE / Rateče - Planica, 30. marec 2024

Razstava ročnih del

 

 
 

 

 
 
 

Dela na Betinu predčasno končana / 06:58, 26. marec

Ko Noe dela barko. Gradbinci res nismo.

Gorenjska bolnišnica / 11:19, 25. marec

Bravo Dr. Aleksander Stepanović! Vsa čast za napisano! Edina logična lokacija je Kranj po vseh merilih.

Kranj diha z vojašnico / 08:48, 25. marec

Migranti s svojo rodnostjo ne bodo popravili rodnosti Slovenije, ampak naredili Slovenijo neslovensko in uničili naš narod in našo kulturo.K...

Že zdaj učenje materinščine / 08:41, 25. marec

Pod to skrajno levičarsko vlado bodo kaj kmalu Slovenijo spremenili v geto za Slovence in razglasili Tretjo Jugoslavijo.

Kranj diha z vojašnico / 14:25, 22. marec

Dežman, katera vlada do sedaj vas ni nategnila? OK, ta tolpa kriminalcev je razred zase, to je res...

Že zdaj učenje materinščine / 14:24, 22. marec

Omogočili pouk bosanskega jezika? Kakšen poseben razlog? V Sloveniji pač uradni jezik Slovenščina !!
Zaenkrat še !

Protestno pismo zaradi uničenja grba Republike Slovenije / 14:21, 22. marec

Hobič in Hribovšek, a nimata nobenega pametnega dela??