Nekaj odtenkov mračne sivine

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / petek, 10. avgust 2018 / 18:58  

Hudič v človeški podobi, 2. del

»Ko sem se ponovno zbudila iz narkoze, je bila noč. Nisem vedela, ne kje sem ne zakaj. Ob meni je bila medicinska sestra, ki mi je narahlo močila razpokane ustnice z vodo. Bila je prva, ki je postala pozorna tudi na nekatere druge poškodbe, s katerimi je bilo zaznamovano moje telo. Bilo je več vreznin, brazgotin od vrele vode, podplutb. ''Kdo ti je to naredil, otrok moj?'' me je pregovarjala, naj ji povem. A ji nisem. Preveč sem se bala …«

Milka se je domov vrnila na vozičku. Očitno je bila mama edina, ki se je njene nebogljenosti razveselila. Morda zato, ker je vedela, da poslej ne bo mogla več iti nikamor? Proti pričakovanjem je za hčerko lepo skrbela. Nič več je ni tepla. To je bilo najpomembneje.

»Leta so tekla, spomin na Blaža je že zdavnaj zbledel. Pogosto sem se poskušala spomniti njegovih potez, glasu, a mi ni uspelo. Misel nanj sem zaklenila v srce, ker sem se bala, da bi mi ga mama lahko umazala. Nekoč je prišel na obisk župnik. Spovednice sem se izogibala, ker sem se bala, da bo tisto, kar bo slišal od mene, povedal mami. Ker se mu je zdelo, da ni prav, da živim v grehu, se je potrudil in prišel kar na dom. Mislila sem, da se bom v tla vdrla, ko je predlagal mami, da se odstrani iz hiše. Bila je precej nejevoljna. ''Ne bo nič narobe, če slišim njene grehe!'' je zamomljala, a je potem vseeno zaprla vrata za seboj. Četudi bi imela na vesti kakšen greh, mu ga ne bi povedala. Kljub temu da je mamo dobro poznal, ji je takrat vseeno izročil Blaževo pismo. Tega mu nisem želela odpustiti! Če bi imel poštene namene, bi ga zanimalo, kako to, da sem pristala na vozičku. Pa ga ni. Pleteničil je nekaj o ''čistosti'', ki je pomembna za vsako dekle, četudi je na invalidskem vozičku. Obrnila sem se stran, da ni opazil izraza na mojem obrazu. Potem pa ga je le premagala radovednost in me je vprašal, zakaj so mi ''pokvarjeni'' fantje pisali na njegov naslov. V nadaljevanju sem potem izvedela, kako ga je takrat zaskrbelo za ''čistost'' moje duše. Tedaj pa je planilo iz mene: ''Potem ste tudi vi krivi, da bom do konca življenja ostala kripl.'' Nič več ni rekel, le čudno me je pogledal in v očeh se mu je videlo, da je spoznal, kaj se je zgodilo takrat, ko je pismo izročil mami. Pa še nisem odnehala:''Če bi bila na vašem mestu, bi me skrbelo, ker vem, da se boste cvrli v peklu.''

Odkrito povem, nisem vedela, od kod sem zbrala moč, da sem spravila iz sebe, kar mi je ležalo na duši. A poslej sem imela mir pred njim. Morda ga je res pekla vest, saj je mamo pregovoril, da sem lahko šla za tri tedne v Laško. Denar so zbrale ženske, ki so čistile in okraševale cerkev, nekaj pa je menda primaknil tudi sam župnik.

V Laškem se nisem dolgočasila. Moje zdravstveno stanje se je izboljševalo iz dneva v dan. Po kakšnih desetih dneh sem že lahko stopila na noge in se s pomočjo bergel sprehodila po sobi. A hitro sem se utrudila. Žal. Nekega jutra, ko sem se zelo dobro počutila, sem sedla za mizo in Blažu napisala pismo. Vse sem mu povedala. Čez dva dni me je prišel obiskat. A ne sam. Medtem se je poročil in njegova žena je pod srcem nosila otroka. Četudi me je vse bolelo, tako me je prizadelo, ker me je pozabil, pa sem bila po drugi strani presrečna, ker sta mi oba z ženo obljubila, da bomo ostali prijatelji. Res se je to zgodilo! Še danes se obiskujemo in se veselimo vsakega trenutka, ki ga preživimo skupaj.

Pomagala sta mi tudi, da sem se odselila od doma. Kaj vse se je takrat dogajalo, papir ne bi prenesel. Pome sta prišla s še nekaj prijatelji. Mama je stala sredi veže in kričala, da se bo zaklala, če me odpeljejo. Vedela sem, da se to ne bo zgodilo, preveč rada se je imela. Bala se je le, da bo ostala sama, da ne bo imela nikogar, ki bi ga maltretirala in mučila. Tudi meni ni bilo vseeno. Navsezadnje je bila moja mama. A strah pred njo je bil močnejši.

Za skoraj 15 let sem se tako preselila na Dolenjsko, in to k zelo dobrim ljudem. Pomagali so mi, da sem se priučila poklica. Bili so dnevi, ko sem z lahkoto vstala z invalidskega vozička, se gibala tudi brez opore. Potem pa se je zgodilo, da zjutraj nisem mogla niti vstati. Pa vse me je bolelo. Počasi sem začela spoznavati svoje telo, razpoloženje. Ugotovila sem, da se bolje počutim, če ne jem mesa. Za nekaj časa sem postala tudi vegetarijanka.

Potem pa sem na novoletnem srečanju spoznala Borisa. Tudi on je bil invalid, le da je bil zelo naglušen. Ko je Blaž izvedel, v koga sem se zagledala, ni bil zadovoljen. Oba z ženo sta me obiskala in mi o Borisu pripovedovala grozne stvari. Nisem ju poslušala. Tako zelo sem si želela bližine, da sem bila slepa za vse dobronamerne nasvete.

Boris se je preselil v mojo skromno sobico. Tudi družina, pri katerih sem živela, novega stanovalca ni bila vesela. Če bosta dva, boš za sobico plačevala, so mi rekli. Bila sem malo užaljena. Zdelo se mi je krivično, saj so vedeli, da za štiri ure dela na dan zelo malo zaslužim. Boris se je kmalu ''razkomotil''. Začel se je lastiti vsega, kar sem imela. Ko me je prvič udaril, sem spoznala, da sem našla točno takšnega, kakršna je bila mama: na zunaj med, znotraj led. Odšel je šele potem, ko so moji dobrotniki večkrat klicali policijo. Pa še takrat mi je zagrozil, da bom že videla!

Tako mi je bilo nerodno, da ne morem povedati. Sramovala sem se svoje šibkosti. Ravno v tistem času so v kraju, kamor sem se vozila v službo, naredili nekaj stanovanj, ki so bila namenjena invalidom. Brez razmisleka sem napisala prošnjo. Niti pomislila nisem, da bom s tem prizadela družino, ki me je, ko sem bila v največji stiski, brez razmisleka vzela k sebi. A bila sem trmasta kot osel. Raje sem se umaknila, kot da bi svoje dobrotnike prosila odpuščanja. Takrat sem padla v zelo hudo finančno krizo. Za položnice za elektriko, televizijo, odvoz smeti mi ni bilo nikoli treba skrbeti. Bilo je kar samo po sebi umevno, da so to počeli drugi. Jaz sem bila vendar invalid! Kakšen dan nisem imela niti toliko, da bi kupila kruh. O Laškem sem lahko le sanjala! Pa tako so mi tamkajšnje terme pomagale pri boljšem počutju. Blaž in njegova žena sta me pregovarjala, naj se vrnem k svojim dobrotnikom, a me je bilo sram. V trenutkih največje stiske sem napisala pismo mami. Tolažila sem se, da sva morda že obe pozabili, kaj se je dogajalo, ko sva živeli skupaj. Dolgo časa mi ni odpisala. Potem pa nekoč pozvoni na vratih sosed in mi pove, da je mama poslala pome. Imetja sem imela le za eno manjšo potovalko. Neplačane položnice sem pustila na mizi. Kasneje jih je vzel Blaž in stroške poravnal iz svojega žepa.

Vrnitev v pekel je bil tlakovana z najboljšimi nameni. Mama je obljubila, da me ne bo tepla, jaz pa sem verjela njenim besedam. Nekaj časa sva kar dobro vozili. Potem pa je v neki knjigi odkrila pismo – edino, ki mi ga je nekoč napisal Boris. Bilo je res malo spotakljivo, saj je opisoval, kaj sva počela, ko me je obiskal. Mamo je skoraj kap. Doživela je takšen napad besa in agresije kot še nikoli. Že misel, da je njena hči moškemu dovolila, da ji vdira v mednožje, ji je bila grozljiva. Zagrabila je berglo in začela tolči po meni. Nekaj časa sem se ji umikala, a je spodnji rob bergle vsakič znova dosegel kolena. Obe pogačici mi je popolnoma zdrobila …

(Konec prihodnjič)