Njena jeza in njegov strah

Besedilo: Janez Logar
Kategorija: Nasveti / četrtek, 27. september 2018 / 12:36  

Prejšnji teden smo le bežno omenili to čustveno navezo. Spola sta lahko tudi obrnjena. Bolj je pomembno, da se jeza in strah v naših odnosih zelo pogosto povežeta. Takšna čustvena povezava med zakonci oziroma partnerji vztraja leta in leta. Celo navadimo se tako živeti in ne vidimo, da obstaja izhod iz te mučne naveze. Na koncu sta oba utrujena, nemočna, drug drugega obtožujeta za slabo zakonsko zadovoljstvo.

Zakaj pride do tako zapletenega odnosa? Zato, ker smo se tega nekje naučili. Kar se Janezek nauči, to Janezek zna! Najprej moramo vedeti, da je (glede na naslov) žena sama odgovorna za svojo jezo. Moževa dejanja ali pasivnost samo spodbudijo jezo, ki je v njej že zelo dolgo časa. Mož nima moči, da bi ji to jezo odvzel. Zelo pogosto se moški trudimo ustreči ženi. Ko že naredimo več stvari in celo dobro so postorjene, pa niso opravljene dovolj hitro ali pa se nismo obrnili na pravi način ali pa smo vzeli napačno orodje ali pa smo napačno razmišljali … Mož se lahko trudi in trudi, vendar bo ona še vedno jezna. In dokler bo samo obtoževala moža za njegova dejanja, ni rešitve iz njenega čustvenega zapora. Še enkrat poudarimo, da so lahko vloge zamenjane. Mož ni prava tarča za njeno jezo, je pa res, da jo v njej prebudi. Njena jeza spada v njeno primarno družino, kjer ni bila slišana, sprejeta, hotena in opažena v zadostni meri. In tistega, česar ni dobila doma, ji mož ne more dati.

Njemu pa se ob ženski jezi prebudi strah. Ali celo zamrzne in bo naredil vse, samo da ne bo deležen ženske jeze. Kar se Janezek nauči, to Janezek zna! Morda je njegova mama v jezi vpila in celo udarila. Takrat je ta moški še kot otrok zamrznil, saj ni mogel dojeti, zakaj je mama tako groba. Možno pa je tudi, da je bila mama stalno podzavestno jezna (mogoče na svojega moža), pa je ta moški še kot otrok odraščal v vzdušju strahu pred jezno mamo. Zagotovo ima zelo slabe spomine na žensko jezo. Vendar mu nič ne pomaga, če se izgovarja na domače razmere izpred mnogih let. Danes je ta strah pred žensko jezo njegov. Samo njegov. Kot je tudi njegova odgovornost za sprejetje in predrugačenje tega in teh strahov.

V intimnih odnosih se naša čustva (kar določa nivo naše zemeljske sreče) preigravajo najbolj močno. Ko se bosta ti dve žrtvi medsebojnega boja vsaj malo umirili, bosta ugotovili, da se jima tako jeza kot strah v manjši intenzivnosti pojavljata v vseh odnosih. Večkrat to sicer znamo prikriti, odriniti teh čutenj pa ne moremo.

Rešitev: ali do smrti preigravava svojo bolečo čustveno ujetost ali pa si rečeva: »Ti, jaz mislim, da je dovolj. Odrasla sva. Prevzemam odgovornost za svojo jezo, ti pa prevzemi odgovornost za svoj strah pred mojo jezo. Ne znava sicer najbolje delati s temi čustvi, znava pa drug drugega odlično prizadeti. Mora obstajati rešitev. Potrudila se bova. Jaz imam dovolj. Pravzaprav ne morem več.«