Moj oče – junak ali zločinec?

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / nedelja, 21. oktober 2018 / 21:12  

Pravijo, da se v življenju čudeži redkokdaj dogajajo. A če se, potem ni prav, da vanje ne verjamemo. Takšen, sicer neznaten čudež za človeštvo, a sila pomemben za neko odraščanje, je doživel tudi Emil. Po dolgih letih molka se danes, ko sta starša že pokojna, čuti dolžnega, da o njem spregovori.

Vse skupaj se je začelo, tako misli Emil, že zdavnaj pred njegovim rojstvom. Starša sta bila preprosta človeka. Denarja je bilo komaj za preživetje. Kruh pa je postal še trši, ko je oče začel piti. Njegovi trije bratje so zgradili vsak svojo hišo, le njemu ni uspelo prilesti višje kot do ubogega dvosobnega stanovanja brez kopalnice. Stanovalci v vsakem nadstropju tega bloka, zgrajenega še pred vojno, so imeli skupno stranišče in pralnico. Emil in sestra sta spala na dotrajani žimnici, iz katere je na vseh koncih silila slama. Za eno samo odejo sta se vsako noč, zlasti, če je bila hladna, tepla. Ob večerih, ko je prišel oče domov, je po navadi jedel krompir v oblicah, obilo polit z ocvirki. Teh je bilo zmeraj dovolj, saj mu jih je prinašala mama.

»S sestro sva bila njegovega vinjenega stanja celo vesela. Kadar je vstopil v kuhinjo majavih nog, sva vedela, da bo hitro legel na divan, ki sta si ga delila z mamo, in zaspal. Ko se je to zgodilo, se ni prebudil do jutra, s sestro pa sva si lahko privoščila večerje do sitega!« se spominja Emil.

»Mama ni hodila v službo. Morda zato ne, ker za otroke ni imela varstva. Le sem in tja je šla na kmete pomagat pri večjih kmečkih opravilih. Ali pa je doma kaj zašila, okoli Miklavža napletla na desetine parov nogavic, šalov, rokavic. Mama si zase ni nikoli nič privoščila. Imela je nekaj oblek, ki jih je dobila iz druge roke. Kadar je prišla v šolo, na govorilne ure, se je zmeraj lepo oblekla, tako da sva bila s sestro ponosna nanjo.

V teh starih časih, v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, položnic še nismo poznali. Za vse stvari, ki jih je bilo treba plačati, so v stanovanje vstopali inkasanti. Med njimi je bil tudi Jozl, tako so ga klicali. Odčitaval je električne števce in ob vsakem obisku mu je morala mama že vnaprej pripraviti denar. Ne sicer točnega zneska, ker ga ni poznala, temveč približno toliko, kot je plačala minuli mesec. Dokler ata ni toliko pil, z denarjem ni bilo težav. Žal pa je potem, ko je postal alkohol njegov zvesti prijatelj, pognal vse do zadnje pare. Največkrat je izropal še mamine skrite zaloge, za katere je bila prepričana, da jih nikoli ne bo našel.

Če denarja ni bilo na mizi, je bil cel hudič! Inkasant je preklinjal, robantil in grozil, da bodo elektriko odklopili. Mama je bila živčna in v solzah. Do bližnje sosede se ni upala, saj ji je bila dolžna še od prejšnjega meseca. Padla je na kolena in ga milo prosila, naj se je usmili. Naj počaka do petnajstega. A je imel inkasant trdo srce. Danes ga razumem. Takšnih žensk, kot je bila mama, je bilo v tistih blokih, kjer smo živeli, še veliko. Kdaj točno sta se zmenila za ''drugačen'' način plačila, ne vem. Bil sem še otrok, dvanajstleten mulc, in vsega, kar so šepetali odrasli, nisem razumel. Spominjam se le, da nekaj časa tistih groznih moledovanj, joka ter prošenj za usmiljenje z materine strani ni bilo. Kljub vsemu pa sem nagonsko začutil – sestra ne, četudi je bila leto starejša od mene – da je nekaj narobe. Mama je obračala glavo vstran, ni več pela slovenskih narodnih pesmi, ko sem prišel iz šole, je pogosto nepremično sedela na stolu in s praznimi očmi gledala skozi okno. Kadar je bila takšna, sem se je kar malo bal, četudi mi ni hotela nič slabega. Ko sem si umil roke v škafu, je postavila predme krožnik, kot da bi bilo vse čisto v redu. Bilo me je strah, da je kaj bolna, da jo kaj boli. Žal ni bilo nikogar, ki bi ga lahko vprašal za nasvet. Sestre ni brigalo, oče pa je bil tako in tako kar naprej pod gasom. Potem pa se je zgodilo, da sem zbolel. Ošpice. Ves mesec nisem mogel iti v šolo, ker mi zdravnik ni dovolil. Na dan, ko je potrkal na vrata inkasant, je bila mama zelo živčna. Vse, kar je vzela v roke, ji je padlo na tla. Ko je zaslišala, da je potrkal na vrata sosedovih, se je brez besed izmuznila na hodnik. Delal sem se, da spim, a radovednost je bila močnejša. Bosih nog sem stekel po kamnitih tleh do vrat. Brigalo me je, če se prehladim. Slišal sem mamin pritajeni glas, da bo danes nemogoče, ker je otrok doma in bi vse videl. Inkasant ji je odgovarjal, da bo za to še plačala, da se tako nista zmenila. Preden je odšel, jo je moral grobo poriniti, saj se je prav začutilo, kako je priletela v vrata in ob njih zdrsnila na tla.

Ko se je vrnila, je tiho jokala in smrkala v robec. Očeta ob dveh, kot po navadi, ni bilo domov. Mama se je odločila, da gre ponj, da ga ulovi, ko bo še vsaj kolikor toliko trezen. Vrnila se je z veliko modrico v bližini očesa. Očitno očetu ni bilo prav, da ga je iskala po gostilnah.

Potem je prišel tisti usodni četrtek. Domov sem se prišel malo prej, ker sem imel košarkarski krožek, pa sem pozabil telovadne hlače. V kuhinji sem naletel na grozljiv prizor: inkasant je v krvi z razbito glavo ležal na tleh, mama pa je nemo sedela na stolu. Niti premaknila se ni. Planil sem v jok, ker nisem vedel, kaj naj storim. Od mame ni bilo nobenega glasu. Zdelo se mi je, kot da tudi dihala ni več. Previdno sem zaprl vrata za seboj in na vso moč tekel do fabrike, kjer je delal oče. Točno ob dveh se je pojavil na vhodnih vratih. Ko me je zagledal, bilo je prvič, da sem to storil, je namrščil čelo. Brez odvečnih besed sva se zmenila. Nič ni spraševal, samo sledil mi je. Doma ga je pričakal grozljiv prizor. ''Kaj se je zgodilo?'' je vprašal mamo. ''Saj veš, kaj!'' mu je ta nerazločno odgovorila. ''Ti si kriv, ker mi nisi dal denarja za elektriko. Pa je ta hudič hotel poračunati drugače!'' V tistem trenutku se je oče postaral za sto let. Prav videlo se je, kako je iz njega odtekalo življenje. Poslal me je do sosedov, ki so poklicali miličnike. ''Kdo je to storil?'' je vprašal njihov komandir. ''Jaz sem! Ker je nadlegoval ženo!'' je glasno odgovoril oče. Vklenili so ga in odpeljali. Takrat sem ga videl zadnjič. V zaporu se je čez nekaj mesecev obesil.

Zame, za preprostega fantiča, še otroka, je bilo molčati nekaj najhujšega. Miličniki so spraševali, ali kaj vem, pa sem moral lagati. Sosedje, prijatelji, celo sestra so bili prav tako radovedni. A sem molčal. Nisem hotel povedati, da se je oče žrtvoval za mamo, za družino. Verjetno se je v trenutkih, ko je videl, kaj se je zgodilo, zavedel, da sta bili pijača in njegova odvisnost krivi za vse gorje. Mama ga je v zaporu obiskala enkrat samkrat. Ko se je vrnila domov, je bila bleda kot smrt. Prvič v življenju me je objela in me prosila odpuščanja. Stisnil sem se k njej in ji rekel, da vse razumem. Čeprav nisem čisto nič razumel. Takrat sem vedel le to, da je tisti Jozl mami delal nekaj zelo hudega. Ker če ne bi, ga ne bi udarila s krampom po glavi.

Ker je postal oče zločinec, tudi nismo imeli več pravice stanovati v tistem delavskem bloku. Še sreča! Vrnili smo se k maminim staršem. Potem se nam je precej bolje godilo. Le očetova smrt nas je ponovno spravila na kolena. S sestro nisva razumela, zakaj je to storil. Danes razumem. Oče ni več mogel živeti z mislijo, kaj je povzročil s pijančevanjem. Mama se ni nikoli poročila, jaz tudi ne. Strah me je bilo odgovornosti in zakonskih obveznosti. Za mamo sem skrbel vse do njenega odhoda na drugi svet. Na smrtni postelji me je prijela za roko in mi rekla, naj ji oprostim. Zahvalila se mi je, ker sem molčal in nisem nikomur povedal, da je inkasanta v resnici ubila ona.«

(Konec)