Ključni so vedoželjni učenci

Besedilo: Mateja Rant
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 22. oktober 2018 / 20:11  

Nagrado za življenjsko delo na področju osnovnega šolstva je letos prejela Tatjana Gulič, dolgoletna učiteljica fizike in matematike v Osnovni šoli Preska. S svojim delom učence spodbuja, da širijo znanje o astronomiji, matematiki in fiziki, z mednarodnimi projekti pa jim omogoča, da pri znanstvenem delu sodelujejo kot tim.

Prejeli ste nagrado za živ­ljenjsko delo – ste torej dosegli že vse, kar ste načrtovali, ali imate še veliko idej, ki jih želite uresničiti?

»Res je to moje zadnje leto pred upokojitvijo, ampak ravnatelj pravi, da me noče spustiti. Pripravljena sem ostati, a le za polovični delovni čas. Tu je še delo, ki ga opravljam prek Cmepiusa, povezano s projekti, kar bom verjetno prav tako še obdržala. Sicer pa imam še druge načrte v življenju, recimo potovanja, lončarska opravila in podobno.«

Minister za izobraževanje, znanost in šport Jernej Pikalo je v slavnostnem nagovoru ob podelitvi nagrad poudaril, da se odličnost v šoli zgradi ali pade z učiteljem. Kako bi ocenili pogoje za delo učiteljev v naših osnovnih šolah?

»Menim, da imamo slovenski učitelji dovolj dobre pogoje za delo. Učilnice so opremljene toliko, kolikor učitelj želi – če učitelj ne pokaže želje po izboljšanju, izboljšanja ne bo. Ravno v zvezi s tem obstaja anekdota z začetka moje kariere, ko sem pripravljala hospitacijski nastop za učitelje fizike iz okolice. Pripravila sem eksperimentalno uro, a brez vsakršnih pripomočkov. Učenci so zato namesto stojal uporabljali stole, ki smo jih postavili na mize, za uteži smo uporabili kamne in podobno. Mislim, da je bilo ravnatelja, ki je bil prisoten na hospitaciji, takrat zelo sram, in od takrat nikoli ni bil problem dobiti, kar sem potrebovala, in potem sem zbirko pripomočkov samo dopolnjevala. In ko potujem po Evropi in obiskujem šole, primerljive naši, vidim, da glede opreme prav nič ne zaostajamo oziroma celo prednjačimo.«

Se torej strinjate z ministrovo mislijo, da na področju izobraževanja ne potrebujemo revolucije, pač pa smiselno dograjevanje v dialogu z vsemi deležniki na tem področju?

»Vsekakor, tudi v skupini za fiziko, v okviru katere pripravljamo nove učne načrte, smo se vedno držali principa malih korakov, to je bilo vodilo tudi, ko smo s kolegi pisali učbenik. Velikih sprememb predvsem učitelji niso pripravljeni sprejeti. Učencem je vseeno, kaj je bilo v učnem načrtu preteklo leto, nekateri učitelji pa težko izstopijo iz svojih ustaljenih tirnic.«

Kako pa gledate na sedanji položaj učiteljev v družbi, ko celo učitelji sami poudarjajo, da je ta poklic podcenjen?

»Vsak misli, da pozna naše delo, ker je tudi sam hodil v šolo. Mislim, da smo še v bistveno težjem položaju kot zdravniki, ki jih vsak posluša, ko jim recimo predpišejo določeno zdravilo. Ko pa učitelj reče učencu, naj vsak dan naredi tri račune, da bo znal, pa se že sprašujejo, zakaj je to potrebno. Je pa tudi res, da se v medijih žal poudarjajo samo slabe stvari v zvezi s šolo, samo tisto, kar je razburljivo oziroma kar je zanič. Dobrim učiteljem se s tem dela krivica, slabe pa se bolj izpostavlja, kot si zaslužijo.«

Tudi mnogi učitelji opozarjajo, da je v slovenskih šolah še vedno preveč faktografskega učenja, učenja na pamet. Bo to mlade v zadostni meri opremilo z znanjem, ki ga bodo potrebovali pri svojih prihodnjih poklicih – pravijo namreč, da od 33 do 85 odstotkov poklicev, ki jih bodo opravljali današnji učenci in dijaki, sploh še ni izumljenih?

»Zapomnila sem si besede generalnega sekretarja za vzgojo in izobraževanje na konferenci v Bruslju, da je učitelj v Evropi danes v povprečju star 45 let, izobraževal se je pred tridesetimi leti in uči učence, ki bodo delovno aktivni čez dvajset let, in tu nastane petdesetletni zamik. Zato je zelo pomembno sprotno izobraževanje; vseživljenjsko učenje ni oziroma ne sme biti le mrtva črka na papirju. Če učitelj zaostane pri izobraževanju na kateremkoli področju, je posledica ravno to faktografsko znanje. Starši pa se ob tem ne zavedajo, da je faktografsko znanje bistveno lažje doseči kot pridobiti znanje na druge načine. In tudi zato je šola danes bolj zahtevna – ker učitelji ne zahtevamo več zgolj faktografskega znanja.«

Kot vašo veliko vrlino so navedli, da znate in želite nove metode in tehnike smiselno vpeljati v pouk in tako svojim učencem ne predajate samo strokovnega znanja, ampak jih opolnomočite tudi s spretnostmi in kompetencami za 21. stoletje. Katere so te kompetence?

»Gre ravno za to, da ne pridobivajo zgolj faktografskega znanja, ampak da znajo uporabiti vire ter jih opredeliti kot dobre ali slabe, da znajo uporabljati računalnike in tablice, saj njihova uporaba ni sama po sebi umevna, za to je potrebno trdo delo. Pomembno je torej znati uporabljati vire in digitalna gradiva ter jih pravilno ovrednotiti, poleg tega pa morajo znati sodelovati. Pri tem se tudi pokaže, kdo ima voditeljske sposobnosti.«

Nekateri opozarjajo tudi na preveč natrpane učne načrte. So naši otroci res tako preobremenjeni s šolskim delom?

»To je spet neka 'fama', v resnici so učni načrti že precej 'oskubljeni'. Sploh z zadnjo spremembo pred desetimi leti je bilo sproščenega približno 25 odstotkov časa, namenjenega poučevanju, a so ob tem nekatere prej obvezne vsebine postale izbirne. A v učbeniku je zapisana tudi izbirna snov, in ker vsi učitelji niso dovolj samozavestni, v celoti sledijo učbeniku, saj ne znajo izpuščati izbirnih vsebin. Zato je potrebna kritičnost učitelja oziroma samozaupanje, kaj učenci res potrebujejo. Tu vidim primanjkljaj pri učiteljih.«

Kako realno je danes po vašem ocenjevanje v osnovnih šolah, ko so učenci ob trojki v redovalnici skoraj enako razočarani kot včasih pri vsaj za eno, če ne celo dve stopnički slabši oceni?

»Kriv je sistem, po katerem so ocene edino merilo pri vpisu v srednjo šolo, in starši, ki si otroke želijo vpisati v določene srednje šole in potem na vse načine pritiskajo, da bi otrokom to uspelo. Problem naše družbe je tudi to, da delo, če ni umsko, ni več cenjeno. Potrebujemo tudi dobre električarje, polagalce ploščic, slikopleskarje, a starši ne želijo, da se njihovi otroci ukvarjajo s poklici, ki zahtevajo nižjo stopnjo izobrazbe.«

Kako so se v zadnjih letih spremenila pričakovanja staršev – zdi se, da se starši vse bolj vtikajo v stroko in od učiteljev celo zahtevajo pojasnila glede njihovega pedagoškega dela. Si učitelji sploh še upajo dati slabo oceno?

»Ocenjevanje je za učitelje postala najbolj zoprna stvar na svetu. Moraš biti izredno pravičen, a vseeno si samo človek, z vsemi dobrimi in slabimi lastnostmi, zato ti je kdo bolj, drugi manj simpatičen in tudi to vpliva na ocenjevanje. In če torej noče konflikta s starši, učitelj raje da malo višjo oceno, pa je mir. Tu je hud pritisk na učitelje, nekaj podobnega kot pri zdravnikih za napotnice.«

V zadnjem času se je precej povečalo povpraševanje po inštrukcijah, pri čemer je zanimiv podatek, da kar pri polovici tistih, ki najamejo inštruktorja, glavni razlog za to ni negativna ocena, ampak izboljšanje ocene. Kaj bi glede tega svetovali staršem?

»Inštrukcije so po mojem podpiranje lenobe. Otroci v šoli ne poslušajo in ne sledijo pouku in tako nastane primanjkljaj. In ko se ta primanjkljaj nakopiči, ga ni možno rešiti drugače kot z inštruktorjem. Starši se namreč s tem nočejo ali ne znajo ukvarjati, in potem je edina izbira inštruktor. Včasih je bilo drugače, starši so otrokom, če česa niso znali, rekli, naj poslušajo v šoli. Potem je še problem, ko učenci zaradi neznanja zapadejo v zaprt krog, iz katerega se težko izmotajo – določenega predmeta recimo ne marajo, zato se ga ne učijo, potem dobijo slabo oceno in ga še manj marajo, zato se še manj učijo in dobijo še slabšo oceno ...«

Za zaključek, kaj torej po vašem odlikuje dobrega učitelja?

»Na prvem mestu so to zagotovo vedoželjni učenci. Če te pri pouku ne poslušajo, zagotovo nekaj ne delaš prav. Dober učitelj tudi sledi spremembam v razvoju stroke, pa tudi družbenim dogajanjem, ki si jih upa tudi komentirati. Mora znati sodelovati s kolegi, brez dobrega kolektiva namreč ne moreš nič. Potrebuje pa tudi podporo vodstva, da mu dovoli poskusiti nove stvari in mu stoji ob strani tako ob pritisku institucij kot staršev. Potrebno pa je tudi sodelovanje s svetovalci zavoda za šolstvo.«