Odličja Bojana Križaja v Tržiškem muzeju

Besedilo: Suzana P. Kovačič
Kategorija: GG Plus / petek, 7. december 2018 / 10:38  

Triintrideset uvrstitev na zmagovalne stopničke, osem slalomskih zmag v svetovnem pokalu. Smučar, za katerega je vsa nekdanja Jugoslavija naenkrat zadrževala dih. Ki je na olimpijskih igrah v Sarajevu leta 1984 zaprisegel v slovenskem jeziku in s tem poskrbel za kar nekaj aritmij. Smučar, v čigar rokah se je leta 1987 bleščal kristalni slalomski globus. Letos mineva trideset let, odkar je postavil smuči v kot in prenehal aktivnosti na športnem področju. Bojan Križaj se je odločil in v tem letu svoje najdragocenejše predmete trajno predal Tržiškemu muzeju in s tem javnosti.

»Danes imam občutek, kot da sem zopet prišel po eni veliki zmagi, po enem velikem uspehu v Tržič, kjer sem dvignil na noge vse prijatelje, vse smučarske entuziaste in tudi vas, soobčane, ki ste me ves čas podpirali. Hvala, ker ste tudi tokrat z mano.« Bojan Križaj je svoje misli, občutke delil na torkovem pogovornem večeru v polni dvorani Kulturnega centra Tržič, preden so slovesno odprli Bojanovo spominsko steno v Tržiškem muzeju. Veliko je hodil po svetu, bil gost različnih prirediteljev svetovnih pokalov, obiskoval njihove smučarske muzeje, a vsa svoja priznanja kar trideset let hranil v domači vitrini, mimo njih hodil že neosebno. In se odločil drugače v veselje številnih, ki smučarske legende ne pozabijo nikoli. »Sledi, ki jih posameznik, skupine ljudi in cele generacije pustijo v času, postopoma zabriše čas, tudi najslavnejše med njimi. Vendar ni nujno, da je tako. Muzeji so za to, da trajno hranijo pomembne spomine in predmete. Bojan Križaj se je odločil in svoje najdragocenejše predmete trajno predal v muzej in s tem javnosti. To se nam zdi res izjemna gesta in najlepše se mu zahvaljujemo za to darilo. Muzejski sodelavci smo te predmete spet postavili na svetlo, iz arhivov izbrskali fotografije, videoposnetke, z vsem tem obudili preteklo zgodbo za današnje obiskovalce in prihodnost,« je poudarila Jana Babšek, direktorica Tržiškega muzeja.

Med prenosi tekem prekinjali delo in pouk

Bojan Križaj se je rodil 3. januarja 1957 v znani tržiški smučarski družini. Smučati ga je naučil oče Peter, državni prvak in reprezentant v alpskem smučanju. Stric Zdravko Križaj je bil ustanovitelj alpske šole smučanja. Na spominski steni v muzeju je skupna slika očeta in sina, kot je na ogled tudi Bojanov prvi pokal – za osvojeno prvo mesto na mednarodnem tekmovanju v alpskem smučanju za pionirje v Semeringu leta 1969.

Njegova mednarodna pot je dolga in bogata; od nastopa na svetovnem prvenstvu v St. Moritzu leta 1974 do zaključka kariere v Saalbachu leta 1988. Po podjetjih in šolah so med prenosi tekem prekinjali delo in pouk, da bi bili priča njegovim predstavam na belih strminah. Triintrideset uvrstitev na zmagovalne stopničke, osem slalomskih zmag v svetovnem pokalu. Smučar, za katerega je vsa nekdanja Jugoslavija naenkrat zadrževala dih. Ki je na olimpijskih igrah v Sarajevu leta 1984 zaprisegel v slovenskem jeziku in s tem poskrbel za kar nekaj aritmij. Smučar, v čigar rokah se je leta 1987 bleščal kristalni slalomski globus, ki se zdaj blešči v Tržiškem muzeju.

Letošnjega 26. marca je minilo trideset let od trenutka, ko si je Križaj tik pred ciljno črto zadnjega slaloma sezone 1987/88 v Saalbachu odpel smuči in peš stopil v ciljno areno. S tem je na simboličen način odkorakal med smučarske upokojence, za seboj pa pustil izjemen tekmovalni opus.

Treslo me je v vodi, pri srcu pa mi je bilo toplo

Športni novinar Vito Divac je s Križajem vodil pogovorni večer v tržiškem kulturnem centru, pridružila sta se tudi vsestranska smučarska legenda Tone Vogrinec in dobitnik prve slovenske in jugoslovanske zimske olimpijske medalje, v Sarajevu (1984) srebrni Jure Franko. Divac je bil z zlato generacijo smučarjev od začetka do konca njihovih karier. Bojan Križaj, Boris Strel, Jure Franko, Rok Petrovič, Mateja Svet in drugi so bili junaki bele simfonije pod taktirko Toneta Vogrinca in vseh, ki so delovali v slovenski smučariji: »... in ki so na svojevrsten način odprli pot do sem vsemu, čemur danes rečemo slovenska identiteta oziroma prepoznavnost,« je poudaril Divac.

»Bojanova kariera je zaznamovala življenje marsikoga. Tudi mene. Študiral sem strojništvo, misleč, da bom trener le začasno. Če ne bi bilo Bojana, bi verjetno dolga leta ''risal'' v biroju danes propadle tovarne avtomobilov v Mariboru. Bojan pa mi je pomagal, da sem odšel v svet in doživel toliko lepih trenutkov,« je dejal Vogrinec. »Bojan je imel prirojen talent. Nič mu ni bilo poklonjeno. Vse si je moral priboriti. Nikoli nismo imeli kaj dosti denarja, ampak bili smo pravi prijatelji, veselili smo se vsakega uspeha. Nismo imeli nekih predznanj, kopirali smo tisto, kar smo videli drugje. Po svetu smo hodili z odprtimi očmi,« je opisal Vogrinec, tudi poln duhovitih anekdot. Dolge večere so si krajšali na različne načine, tudi z znanimi Vogrinčevimi stavami. Zaradi Bojanove zmage je moral v popolni smučarki opremi s smučmi vred skočiti v vodnjak. »Treslo me je v vodi, pri srcu pa mi je bilo toplo,« se spominja.

Jure Franko: Z Bojanom sva popoln par

»Zdaj vem, zakaj sem tukaj. Z Bojanom sva namreč popoln par. Jaz imam olimpijsko kolajno, Bojan pa ima vse preostalo,« je obiskovalce pogovornega večera v smeh spravil Jure Franko, a v isti sapi pojasnil: »Športnik doseženi uspeh najprej pripiše sebi. Sčasoma, ko greš naprej, začneš razumevati, kaj vse se je moralo zgoditi za ta uspeh. V športu je za uspeh potrebnega veliko dela, predvsem pa dela vseh. Tudi sarajevsko kolajno smo pridelali vsi skupaj. Toliko, kot je moja, je tudi tvoja, Bojan. Če ne bi bilo tebe, ne bi bilo mene. Če bi se dalo, bi olimpijsko odličje delil s teboj.«

Vito Divac je sklenil, da žal na svoje športne junake, ko stopijo iz soja žarometov, pogosto pozabimo. A si zaslužijo zgodbe za vse čase, kot je Križajeva v Tržiškem muzeju. Zato želi navdušiti za pobudo, da se po Mateji Svet, Bojanu Križaju, Roku Petroviču in Tini Maze poimenujejo proge svetovnega pokala v Kranjski Gori in Mariboru. Oziroma kot je sklenil tržiški župan Borut Sajovic: »Bojan Križaj s svojimi uspehi sporoča, da se tudi iz tržiške kotline da priti v svetovni vrh. Vesel sem, da so najbolj žlahtna priznanja in medalje doma.«