Zaljubljen v besedo sveto materino

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: GG Plus / torek, 11. december 2018 / 11:11  

V Mestni knjižnici Kranj so svojemu profesorju Francetu Piberniku ob devetdesetletnici nekdanji dijaki Gimnazije Kranj pripravili literarni večer. Branju izbrane jubilantove poezije, predstavitvi njegovega življenja in dela ter pogovoru, ki ga je z njim vodila avtorica scenarija celotnega večera profesorica Danijela Bakovnik, je v prijetnem vzdušju prisluhnila polna dvorana.

Po uvodni Pesmi Mešanega pevskega zbora Petra Liparja, ki deluje pri Društvu upokojencev Kranj in ga vodi Nada Krajnčan, se je eden pobudnikov večera Milan Krišelj pesniku, esejistu, literarnemu zgodovinarju, uredniku in pripovedniku profesorju Francetu Piberniku v imenu someščanov, prijateljev, nekdanjih dijakov in predvsem bralcev njegovih del zahvalil za več kot šestdesetletno posvečanje slovenskemu jeziku, literaturi in kulturi. Osebni jubilej je Pibernik praznoval 2. septembra, ko se je pred devetdesetimi leti rodil v Suhadolah pri Komendi. V Kranju živi od leta 1958, ko se je kot profesor slovenščine zaposlil na tamkajšnji gimnaziji. Ob učiteljevanju se je že zgodaj začel ukvarjati z literaturo. Kot poznavalec in tudi sam ustvarjalec. Prvo pesniško zbirko Bregovi ulice je izdal leta 1960, zadnja z naslovom Slovenski spevi pa je izšla prav ob njegovi devetdesetletnici. Iz te zbirke je tudi pesem z naslovom Beseda sveta materina, katere uvodni verz je avtorica veznega besedila in izbora pesmi profesorica slovenskega in nemškega jezika s književnostjo Danijela Bakovnik, označila za rdečo nit večera. Prav lepa slovenska beseda je namreč tista, ki Pibernika vse življenje spremlja in on tako skrbno ravna z njo. Ta »visoka pesem o ljubezni do materinega jezika« je bila sicer prvič objavljena leta 1993 v knjigi Dober dan, Slovenija, ki jo je v poklon domovini Pibernik soustvaril s fotografom Francetom Steletom, v novi preobleki pa je, kot zapisano, izšla v najnovejši pesniški zbirki.

Slavljenčevo življenje in delo so v prepletu z izbranimi pesmimi iz različnih obdobij pesnikovega ustvarjanja v nadaljevanju interpretirali člani Kulturno-umetniškega društva Valentin Kokalj z Visokega pri Kranju: Slavi Bučan, Marja Felkar, Lenka, Milan in Tinkara Krišelj, Dragomila Šeško in Sonja Zupančič. Za glasbeno spremljavo sta poskrbeli flavtistki Katarina Rogelj in Anja Kišek.

Velik častilec slovenske besede

V skoraj šestih desetletjih, ki so pretekla od njegove prve do zadnje zbirke, je napisal, uredil in izdal več kot osemdeset knjig s pesniškega, literarno-publicističnega in literarno-zgodovinskega področja. In še vedno piše, raziskuje in snuje nova dela. Kot je bilo poudarjeno, je poleg njegovega velikega prispevka k slovenski literaturi in kulturi veliko svojega časa podaril tudi Kranju, ki ga je pred petimi leti imenovalo za svojega častnega občana. Nastopajoči so slavljenčevo predstavitev začeli z zanimivostmi, ki so se zgodile leta 1928. Menda so Američani takrat začeli kupovati televizije, dan pred Francetovim rojstvom pa se je tudi prvič oglasil Radio Ljubljana. Rodil se je na lepo toplo nedeljo, ki je bila menda pravo nasprotje hudi zimi, ki je tisto leto sledila. Podobo svojega rojstva je pesnik zapisal štirideset let kasneje v pesnitev September. Njegova otroška leta so bila lepa in mirna, v družini z devetimi otroki sta vladali ljubezen in harmonija, starša pa sta skrbela za dve domačiji. France si je v rani mladosti poškodoval desno roko, zato je moral prekršiti takratno strogo pravilo in začeti pisati z levo roko. Poškodba naj bi odločila tudi njegovo nadaljnjo usodo, saj so starši menili, da ne bo za kmeta ali obrtnika, zato so ga jeseni 1940 tudi na predlog starejšega brata Avguština vpisali na ljubljansko klasično gimnazijo. Tako kot mnogim mladim je tudi njemu druga svetovna vojna zaznamovala življenje. France je šolo po vojni nadaljeval na gimnaziji v Kranju, jo končal leta 1949, na slavistiki na ljubljanski univerzi pa je diplomiral leta 1955, ko je začel tudi svojo učiteljsko pot, najprej na Dobrovem v Goriških brdih, tri leta kasneje pa je že učil na kranjski gimnaziji, kjer je slovenščino poučeval kar 32 let, vse do upokojitve leta 1990.

Pesmi je pisal že v gimnazijskih letih, do prvih objav pa prišel v študentskem obdobju. V svojo prvo zbirko Bregovi ulice je leta 1960 zbral svojo dotedanjo liriko. V pesmih v svojih osebnih občutjih zasleduje bivanjsko, spominsko in ljubezensko tematiko. Pesem Moja pokrajina je ena njegovih značilnih iz tistega časa. V Kranju je vedno globlje prodiral v svet literature in njenih ustvarjalcev. Soustanovil je kranjski literarni klub, v okviru katerega je organiziral literarne večere in vabil mnoge zanimive pesnike in pisatelje svojega časa, med drugim Edvarda Kocbeka, Alojza Rebulo, Borisa Pahorja, Andreja Hienga, Gregorja Strnišo in Svetlano Makarovič ter še mnoge druge. Aktualiziral je idejo o dopisovanju z avtorji in ta pisma objavljal v reviji Prostor in čas ter po njeni ukinitvi izdal dve knjigi, v katerih je bilo predstavljenih 36 tedanjih literatov.

V osemdesetih letih se je intenzivneje lotil zbiranja gradiva in raziskovanja življenja in dela ter tragične smrti Franceta Balantiča. V letih 1989 in 1990 je izdal monografijo o njem z naslovom Temni zaliv Franceta Balantiča. Kasneje se je posvetil številnim zamolčanim avtorjem, med drugim Jožetu Udoviču, Ivanu Hribovšku, Francetu Kunstlju, Karlu Mavserju in drugim ...

V zadnjih dvajsetih letih se je spet posvetil pesniškemu ustvarjanju, skupaj s profesorjem Francem Drolcem je pripravil tudi Pesmi, več dvojezičnih izdaj Prešernove poezije. Ob jubileju je v zbirki Slovenski spevi ponovno izdal 14 svojih pesmi, ki so na neki način slavospev naši domači deželi. V zaključku pa je nekaj pesmi iz svoje šeste pesniške zbirke Vrvohodka prebrala tudi ena od njegovih učenk Dragomila Šeško.

Spomini na lepe in tudi težke čase

France Pibernik, presenečen nad pozornostjo in tako velikim obiskom literarnega večera njemu v čast, je v nadaljevanju v pogovoru z Danijelo Bakovnik povedal še marsikaj zanimivega o svojem življenju in delu. Spomnil se je na težka vojna leta, da se ni prav dobro zavedal, ko je v šestdesetih letih prestopil prag Kocbekovega stanovanja, da je že prišel tudi na točno določen seznam. »Danes je to mogoče videti zelo enostavno, takrat pa ni bilo tako. Vseeno smo preživeli,« je v besedi duhovit Pibernik; da je umetnost do njega pravzaprav prišla v vojnih letih, najprej likovna potem še književnost. Takrat, je povedal, se je pri pesnjenju opiral predvsem na ljudsko pesem. Na Dobrovem se ni počutil dobro, saj je bil predaleč od doma, v Kranju pa je bilo povsem drugače, še posebno prvih deset let, ko je bil v zbornici še z mnogimi profesorji, ki so njega učili. »Šolske reforme so poučevanje zelo spremenile in priznam, da si danes ne znam predstavljati pouka na gimnaziji,« je dodal, da pa je v Kranju lahko imel možnost delovati na literarnem področju. Lepi spomini ga vežejo na pogovore s književniki, ki jih je vodil kar deset let, pa na dopisovanje z njimi. »Velika doživetja so bila moji obiski pri književnikih – Andreju Hiengu, Janezu Menartu in drugih … Ti spomini so zlati.«

Dotaknil se je tudi raziskovanja Balantičeve zapuščine in se ob tem vedno znova vračal tudi v svoja mladostniška leta in čas vojne. »Že leta 1946 mi je sošolec Janez Ahačič posodil Balantičevo pesniško zbirko in bil sem navdušen nad njo, celo tako, da sem si celotno prepisal v zvezek. Še danes pa se čudim, da kljub temu nikoli ni vplival na mojo poezijo. V tistih letih je bil javno sicer prepovedan, a so ga vsi brali tudi partijci. Kot avtorja so ga kasneje priznavali tudi partizanski pesniki.« Spominja se, kako sta šla leta 1959 z ženo v Trst k njeni sorodnici – in tam je v knjigarni našel Balantičevo pesniško zbirko, ki so jo posthumno izdali v Argentini. »Moja tašča jo je potem v cekarju med rižem in makaroni prinesla čez mejo.«

Povedal je, da je vedno delal tisto, za kar je imel občutek, da je mogoče, da ni bil rojen za heroja, a je imel dobro razvit ta čut. Kakšno stvar pa je naredil brez zavedanja morebitnih posledic, je dejal. Čeprav bi publika še rada prisluhnila bogatim izkušnjam in mislim Franceta Pibernika, se je večer po dveh urah zaključil z željami, naj ga beseda sveta materina še dolgo spremlja.