Ivan je mrtev, živel Cankar!

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / sreda, 12. december 2018 / 10:13  

»Cankarjevanje« 2018 gre počasi h koncu, a prav zdaj doživlja svoj vrh. Cankar je umrl 11. decembra 1918, sto let ga že ni, vendar se zdi, da še vedno živi. Njegov duhovni vpliv v teh sto letih še nikoli ni bil tako živahen in svež kot prav v tem letu …

V izjemno številnih dejanjih, s katerim smo skozi vse leto častili Ivana Cankarja ob stoti obletnici njegove smrti, smo o njem izvedeli veliko novega in ga doživeli v novi in drugačni luči. Kaj vse je takega, novega in drugačnega, sem skušal nakazati že v uvodniku v prejšnja Cankarjeva Snovanja. Ta so že druga, posvečena Cankarju, lahko bi jih bilo še več, saj cankarjanske snovi ne zmanjka. Cankarjev opus je pravi rudnik.

Kaj je torej v teh Snovanjih? Sestavljena so iz odlomkov. Na drugi in tretji strani je Cankarjevo berilo, izbor nekaj značilnih odlomkov iz njegovih del po mojem okusu. Sledijo kar štiri strani o Cankarjevih ženskah – Cankaricah. Neverjetno, koliko je imel ta po postavi mali in drobni mož opraviti z ženskami in kako rade so ga imele! Začnimo pa na zadnji strani, kjer skušam na kratko povzeti, kako je ta mali veliki mož umrl in kako so ga pokopali. Umrl je v velikih mukah, pogreb je bil pa tak, kot da bi pokopavali človeka, ki je že za življenja postal svetnik. Človeka, ki ga je narod spontano vzel za svojega vodnika in že sto let hodi za njim. Slabo se je takrat odrezal samo Poljanec Ivan Tavčar, ki kot ljubljanski župan ni naročil, da bi v mestu izobesili žalne zastave velikemu Vrhničanu v slovo.

Z gorenjskega juga ni daleč do Vrhnike. To se je pokazalo tudi v »personalni« zadevi, ki je bila prav v Cankarjevem letu razkrita v Gorenjskem glasu. Žirovska rodoslovca Janez Jereb in Martina Horvat sta namreč že sredi februarja z gotovostjo ugotovila, da je bil stari oče Cankarjeve matere Neže Pivk gostač Janez Pivk (roj. 1754), ki je živel v Idršku in Žirovnici, slednja pa je takrat sodila v žirovsko faro in občino. Janezov najmlajši sin Martin Pivk (1814–1847) se je priženil na Vrzdenec in tam postal oče Neže in čez čas tudi stari oče pisatelja Ivana. Rojstva vnuka Ivana ni dočakal, ker se je že 29 let prej smrtno ponesrečil pri poseku hrasta. Cankar je materi Neži postavil spomenik v romanu Na klancu, v katerem »nastopa« kot Francka. V znamenitem uvodnem prizoru, ko metaforično teče za vozom, ki ga nikoli ne doteče, ji ena od oseb, ki sedijo na vozu, zakliče, naj ne teče in naj vendarle prisede … In ta oseba je moški, pa še Žirovec in veseljak povrhu. Vprašanje: zakaj Cankar to vlogo in držo človeka, ki s svoje sedeče in cinične distance zasmehuje nesrečno dekle, nameni ravno Žirovcu? Odgovora ne vem, le vprašam.

Dejstvo pa je, da ima Cankarjeva mati Neža (pre)veliko vlogo v sinovem življenju. Pa ne zato, ker ga je rodila, to velja za vsako mater. Bolj zato, ker je bila ona tista, ki je morala ob bankrotiranem in zapitem očetu krmariti obubožano družinsko barko. In plačevati šolanje dvema od sinov – Ivanu in mlajšemu bratu Karlu, ki je postal duhovnik. A ta vez med materjo in sinom ni bila le »podporniška«, bila je mnogo globlja in tako močna, da je zgodaj umrla mati (1897) vezala sina nase s svojo duhovno gravitacijo vse do njegove prezgodnje smrti. To je očitno iz mnogih del v njegovem opusu, kjer ima mati očitno oltarno vlogo. Sin jo je v svojih delih povzdignil na oltar. Kar pa ga ni odvrnilo od tega, da ne bi ves čas »nečistoval« z drugimi ženskami. Njegov erotični apetit je bil velik, tako rekoč neskončen. Zapletel se je v številna ljubezenska razmerja, v Cankaricah jih povzemamo le devet. Hkrati je dejstvo, da ga ni nobeno od teh razmerij povezalo v trajno družinsko skupnost. Vsaj dve od Cankarjevih žensk sta imeli status njegove neveste, Dunajčanka Štefka Löffler in Ljubljančanka Milena Rohrmann, ki si je dala ta status napisati tudi na svoj nagrobnik na Žalah: »Nevesta Ivana Cankarja«. Naš pisatelj je bil res nadarjen za te reči, hkrati pa je prav tako očitno, da teh vezi ni znal, mogel ali hotel povezati do konca. Me prav zanima, kaj bi o Cankarjevih protislovnih razmerjih z ženskami porekel njegov dunajski sodobnik Sigmund Freud.

Še eno zanimivo dejstvo je: skoraj vse Cankarjeve dame in damice so bile učiteljice, z ambicijo postati intelektualke, »fizikalka« je bila le Dunajčanka Štefka; tudi ona si je želela postati učiteljica, a se je morala po sili razmer preživljati kot šivilja in trgovka. Zakaj ravno učiteljice? S sociološkega vidika je odgovor enostaven: učiteljski poklic je bil pravzaprav edini od intelektualnih študijev in poklicev, ki je bil ženskam dostopen že takrat …

Šolskega vprašanja, kaj nam Cankar pomeni danes, si tu ne bom postavil. Še lani se je zdelo, da je že precej pozabljen. Ob stoti obletnici smrti pa doživlja pravo vstajenje. Razstave, proslave, simpoziji, nove knjižne razlage, filmi, celo strip … Vse to je Cankar za današnjo rabo. Ob njegovi veličini je očitno, da bi tudi danes potrebovali avtorja njegovega formata, ki bi slovenski družbi in nam vsem nastavil kritično ogledalo. Cankar sam ga ne more. In ko ga bomo začeli v letu 2019 počasi spet pozabljati, se pozabi upremo tako, da preberemo katero od njegovih del ali pa letos izdanih knjig o njem. Predvsem pa tako, da smo vsaj nekoliko cankarjanski – kritični do aktualnih družbenih razmer in do ustanov in posameznikov, ki nam jih vsiljujejo, kot da so naravni zakon. Cankar naj bo predvsem za navdih, ki omogoča kritično in uporno držo.