Alkohol ubija

Besedilo: Janez Logar
Kategorija: Nasveti / sreda, 24. julij 2019 / 21:28  

To vemo vsi. Zdravniki, policisti, gasilci, sodniki, kirurgi, varnostniki, učitelji, terapevti, znanstveniki, trenerji, zakonci, celo alkoholiki. Vsi zasvojenci z alkoholom vedo, da jim pitje škodi. Otrok ve, da je ati drugačen, in otrok ve, da takrat ati ni čisto pravi ati. Otrok ve, da mami čez dan preveč spi. Normalno, da otrok ne najde besed za takšno početje – niti jih noče, ker je to njegov starš. Alkohol ubija naše telo, alkohol ubija naše družine in zakone. Marsikomu alkohol uniči kariero in je vzrok za brezposelnost. Država ima več stroškov, ki jih povzroči alkohol, kot pobranih davkov in trošarin. Tudi to vsi vedo. Korist imajo le pridelovalci in prodajalci.

Pitje alkohola je pri nas zelo splošno sprejemljivo. Pogosto je pospremljeno s poneumljajočim smehom, bedastimi izjavami in zatrjevanjem, da malo že moramo nazdraviti. Če ni priložnosti, si jo pa izmislimo. Mnogi si ne znajo predstavljati dopusta brez kapljice, naj bo to pivo, vino, žganje, viski, doma narejeni zvarki … Samo da malo prime, pravijo. In da se lahko smejimo neumnostim. Težko mi je razumeti, da se moški po kampu sprehajajo s pivom v roki. Naredijo nekaj krogov in vedno bolj se smejijo. Kot da je to statusni simbol dopusta in odklopa. Žal je glavna funkcija alkohola res odklop. Od česa? To lahko ugotovi vsak sam, če si dovoli in če zdrži abstinenco vsaj tri mesece. Potem bo videl, od česa ga odklaplja njegovo pitje.

Sam ne ljubim alkohola. Nikoli ga nisem. Pravzaprav ga ne maram. V primarni družini ni bilo alkohola. Kadar me v kakšni novi družbi spodbujajo k nazdravljanju in ne gre drugače, preprosto povem, da sem ozdravljeni alkoholik in naj me pustijo pri miru. Takoj deluje. Zaradi poslušanja zgodb ljudi pa sem še vedno šokiran. Vsi vemo, koliko gorja povzroča alkohol v naših družinah in zakonih. Mi smo pa kar tolerantni, kot da to ni nič hudega. In ne ukrepamo, čeprav gre za naše družine, za naše otroke in ne nazadnje za naše zdravje. Alkohol tako zelo prefinjeno in počasi zastrupi ves družinski sistem, zelo pogosto več generacij zaporedoma. In nam se to ne zdi nič posebnega. Posebno je le to, ker tega nočemo in ne moremo videti.

Ni več pristnega veselja, ni več odkritosti, ni iskrenih odnosov, ostajajo le steklene oči, ostajajo brezupni pogledi v prihodnost, ostaja ogromno krivde o zavoženem življenju, ostajajo prazne steklenice v shrambi in na polici neplačani računi, ostajajo proseče otroške oči, kdaj bo ati spet postal ati, kdaj bo mami nehala tako čudno smrdeti, kdaj si bo mami vzela čas za svojega otroka, ostaja pričakovanje, da ga bosta starša opazila in mu prepovedala bolne izhode, ostaja večno upanje, da si bo mož vzel čas za ženo in ne za gostilno, ostaja prošnja, da bi se k možu zvečer stisnila čista, dišeča žena in ne odprta steklenica konjaka. Alkohol ubija!