Korenine

Klemen in Agata sta se po poroki vselila v stanovanje, ki je bilo več let zapuščeno. Takoj po drugi svetovni vojni ga je oblast zaplenila Klemnovim prednikom, vanj pa naselila takratni proletariat. Ker je bilo vse, kar je bilo meščanskega, na udaru, so novi stanovalci dragocene primerke pohištva enostavno zažgali.

»Na stare, zelo gosposke čase mojih prednikov, me danes spominjajo le tri fotografije. Vse drugo je končalo v ognju,« pripoveduje Klemen.

Dokler so bili še živi nekateri sorodniki, jih je kot vesten zgodovinar obiskoval in si sproti beležil zgodbe. Srčno si je želel, da bi se dokopal do korenin svojih prednikov, za katere meni, da so imeli tako sončne kot senčne plati.

»Moj ded se je poročil z žensko, ki je v zakon pripeljala dva nezakonska otroka. V tridesetih letih prejšnjega stoletja je bilo takšno ravnanje nezaslišano. Sploh za moškega iz ugledne družine, ki je imela kar nekaj pod palcem. Kazalo je, da ga duhovnik ne bo poročil. A ded Jernej, ki je svojo bodočo ženo zelo ljubil, se je obrnil na evangeličanskega duhovnika, ki pa ni bil tako dosleden in je ob primernem daru za cerkev hitro pristal, da opravi poročni obred. Duhovnik iz katoliške cerkve, ki je ta obred sprva odklonil – zakaj, ne vem – si je potem premislil, a prepozno. Ded in babica, žal ju nisem poznal, ker sta umrla v enem od nemških taborišč, sta po poroki živela zelo lepo, a osamljeno življenje. Družila sta se le s sorodniki po babičini strani, dedkovi so se sinu tudi uradno odpovedali. To je pomenilo, da so ga črtali tudi s seznama dedičev. Na veliko srečo je pametni odvetnik dodal v drobnem tisku klavzulo, v kateri je pisalo, da lahko dedek uveljavlja dedno pravico v primeru, če bodo njegova dva brata vključno z njunimi otroki umrli prej kot on in njegovi potomci. Še dobro, da se je to zapisalo, kajti povojni čas je bil do sorodnikov po očetovi strani zelo krut. Kot že rečeno, sta stara starša umrla v taborišču, kje sta pokopana, ne vemo. Eden od stricev se je leta 1946 s Koroškega rešil v Avstralijo, domov se ni nikoli več vrnil, drugi pa se je že rodil, kot ''večni otrok'' in je umrl naravne smrti leta 1958. Teoretično bi se moja mama, ki je bila edini otrok, ki se je rodil v zakonu dedka in babice, lahko preselila v stanovanje prednikov, žal pa je bilo to zasedeno in vrsto desetletij, tja do leta 2001, ni kazalo, da se bo kdaj izpraznilo.

Imela pa je precej težav, ko je uveljavljala lastništvo. Stanovanje je bilo na zelo ugodnem mestu in marsikomu iz takratne politične in še kakšne garniture so se pocedile sline po njem. Nekaj časa so mamo tudi pregovarjali, naj ga dobrodelno odstopi v korist države, da se bo v njem uredilo gnezdece za veleposlanika neke tuje države. Na srečo je bila mama trmasta, podobno kot je bil nekoč ded.

Ko so stanovalce po dolgih, mučnih in zapletenih postopkih končno odselili drugam, smo dobili v roke stanovanje, v katerem sta vladali svinjarija in anarhija. Stene se je vse križem prezidavalo, tako da brez načrtov niti nismo vedeli, katere so nosilne in katere niso. Edino, kar je ostalo nedotaknjeno, je bila straniščna školjka iz leta 1913.

Ko smo poskušali spraviti stanovanje v red, smo nekatere stene morali podreti. Pri tem smo naleteli na pregrado, za katero smo odkrili dve otroški trupelci. Morala sta biti novorojenčka, ki sta umrla v povojnem času ali pri porodu ali pa so jima celo pomagali, da sta ubogi dušici odšli na oni svet. Kdo točno bi to storil, verjetno ne bomo nikoli izvedeli, saj so se stanovalci pogosto menjali. Imeli pa so tudi podnajemnike, ki so prihajali in odhajali.

Z ženo je nama neskončno žal za knjižnico. Menda je bila ogromna, z več kot deset tisoč knjigami, ne le v slovenskem, tudi v nemškem in italijanskem jeziku. Ostala ni niti ena sama! Menda je bilo med njimi veliko kuharskih knjig, ki jih je babica za lastne potrebe kupovala tudi na potovanjih, ki sta se jih z dedom privoščila.

Je pa zanimivo, da se je ta ljubezen do knjig, četudi so bile vmes sorodstvene vezi grobo pretrgane, podedovala vse do današnjih dni. Tudi najini otroci so knjigožeri, vsi trije si želijo potovati, odkrivati Amazonijo in raziskovati podzemni svet.

Za deda, ki so ga starši zavrgli, sicer ne vemo točno, a upam si reči, da je bil pri upoštevanju božjih zapovedi zelo dosleden. Po poklicu je bil sodnik in na tiste, ki so se znašli pred roko pravice, je gledal zelo črno-belo. Ni imel dosti usmiljenja: če je nekdo ukradel iglo, je bilo zanj enako pregrešno, kot če je ukradel vola. Eden od njegovih kolegov je nekje zapisal, da pa bi šel ''po kolenih na Brezje'', če bi bilo treba pomagati nedolžnemu. Babica je bila rojena v meščanski, a ne preveč bogati družini. Ni bila izobražena, pri nunah se je učila ročnih spretnosti in gospodinjskih opravil. Bila pa je odlična kuharica in dedovi kolegi so jo zaradi tega zelo cenili. Večina družin iz tako imenovanih uglednih slojev je imela kuharico, ona pa ni dovolila, da bi se druge ženske motale po njeni kuhinji.

Kaj se je zgodilo z njunima otrokoma, ki ju je pripeljala v zakon, ne vem točno. Nekateri pravijo, da je šla ena od hčera v samostan, druga pa se je poročila s trgovcem iz Gradca. Njuni usodi še raziskujem, morda bom naletel tudi na kakšne potomce. Lepo bi se bilo podružiti z njimi.

Moja mama je bila tako rekoč edinka. Rodila se je, ko sta starša verjela, da ne bosta imela skupnega otroka. Kljub temu sta bila do nje zelo stroga. Disciplina, moralne vrednote, poštenost, čistost, ljubezen do jezika in domovine so bili darovi, ki jih je pila že z materinim mlekom. Ko so prišli Nemci po njene starše, je bila v varstvu pri eni od sosed. Še sreča. Kdo ve, kaj bi se zgodilo, če bi odpeljali tudi njo!

Soseda Angela je hodila vsak dan v prazno stanovanje, ga čistila, brisala prah in zalivala rože. Do zadnjega je upala, da se bo njena prijateljica vrnila domov živa in zdrava. A se ji želja žal ni izpolnila. Z vso ljubeznijo je potem vzgajala mojo mamo in ji po skromnih močeh nudila, kar ji je le lahko. Mož si je leta 1952 našel drugo in se preselil k njej. Angela ni bila več mlada, da bi lahko šla v službo. Pri mogočnikih tistega časa je pospravljala, likala, varovala otroke. Če so ji za delo plačali, je bila vesela, če ji niso, si ni upala črhniti. To so bili čudni časi, ko se je veliko govorilo o pravicah delavcev, v resnici pa so jih izkoriščali, kot so jih pred vojno.

Mama je bila odlična učenka, šolanje je nadaljevala na gimnaziji in pozneje na učiteljišču. Bila je zelo lepo dekle, in ko je padla v oči študentu medicine, ji ni bilo več pomoči. Nikoli več je ni izpustil iz rok.

Tudi jaz sem bil deležen stroge vzgoje. Kaže, da jo imamo že v genih. Na srečo imam ženo, ki si je izborila kar precej ''svobode'', tako da moje vzgojne metode pri otrocih na primeren način omili, da smo potem vsi zadovoljni.«

(Konec)

Oddaj svoj komentar

Kranj 8°

oblačno
vlažnost: 97 %
veter: Z, hitrost: 11 km/h

6/10

nedelja

5/8

ponedeljek

-2/12

torek

Vremenska napoved

Po

To

Sr

Če

Pe

So

Ne

 

 

 

1

2

3

4

5

6

7

8

9

10

11

12

13

14

15

16

17

18

19

20

21

22

23

24

25

26

27

28

29

 

 

 

PRIREDITVE / Poženik, 13. februar 2024

Veselo pustno rajanje

PRIREDITVE / Podnart, 14. februar 2024

Ljubezen in mir

IZLETI / Kranj, 22. februar 2024

Druženje ob dnevu žena

OBVESTILA / Kranj, 24. februar 2024

Zbor članov MDI Kranj

IZLETI / Kranj, 15. marec 2024

Pohodna Andaluzija

IZLETI / Kranj, 29. marec 2024

Na jadranske otoke

 

 
 

 

 
 
 

Ministrica Švarc Pipan (še) ne razmišlja o odstopu / 08:48, 8. februar

Za časa korone sem bil na bolniški, vrstilo se je kar eno za drugim. Vse sem prebrodil, hvala Bogu. Tudi Slovenija je prebrodila epidemijo s...

Ministrica Švarc Pipan (še) ne razmišlja o odstopu / 07:53, 8. februar

Tanja, Golob, Dominika... to je najboljše kar ima Slovenija. Vse drugega bo samo slabše. SDS je pa sploh katastrofa kar so počeli med Corona krizo.

Ministrica Švarc Pipan (še) ne razmišlja o odstopu / 09:23, 7. februar

Vsak se lahko vpraša, madonca, pa kva sm jest volu? Danes seveda ga ni, da bi se pohvalil, da je volil holoba, niti tanje. Ja, sem pa ziher,...

Ministrica Švarc Pipan (še) ne razmišlja o odstopu / 16:42, 3. februar

Noro, kakšna tolpa kriminalcev trenutno vlada SLO !!

Evropska sredstva unovčena / 09:11, 3. februar

Gradi se kolesarska povezava Obrne-Boh.Bistrica. Do Bleda se ne gradi nič. Razdalja Obrne-Bled je 8km. Na tej razdalji je že zgrajena kolesa...

V Šenčurju poklon štiridesetim talcem / 21:59, 1. februar

"Vstaja se je končala z znamenito dražgoško bitko, ki je pokazala, da Nemci niso nepremagljivi,«Kdo bo učencem razložil nemško nepremagljivo...

Ljudske obveznice v začetku februarja / 14:31, 27. januar

Spomnil bi na ukradene izničene obveznice in delnice za časa vlade Alenke Bratušek. To je blo čist ajnfoh, po sistemu dons maš, jutr pa te n...