Avguštin Mencinger pred kapelo Edith Stein v Radovljici / Foto: Gorazd Kavčič

Le kje je še tako lepo

Avguštin Mencinger, upokojeni zdravnik, zaljubljen v domačo Radovljico, je po desetletjih bogate zdravniške kariere vso svojo energijo usmeril v skrb za urejanje in promocijo starega dela tega očarljivega zgodovinskega mesta.

»Vedno sem želel biti zdravnik in kot zdravnik sem zelo rad delal. Druge stvari so me le obrobno zanimale. Razen športa, seveda. Tam sem se čutil zelo izpolnjenega, zlasti kot zdravnik športnikov. Ampak ko sem se pred leti upokojil, je bilo, kot da bi uradno medicino začel pozabljati. Verjetno zato, ker je na tem področju tako izjemen in hiter napredek. Z znanjem, ki ga imam zdaj, bi bil ta hip lahko v bolnici le še vratar …«

Avguštin Mencinger, upokojeni zdravnik internist, s soprogo že skoraj pet desetletij živi v Radovljici. Ko mu je po dolgih letih predajanja zdravniškemu poslanstvu po upokojitvi vendarle začelo ostajati nekaj prostega časa, se je z obilico energije posvetil najprej kulturi in zgodovini, nato pa – po spletu okoliščin – tudi turizmu. Sodeloval je pri obnovi cerkve svetega Petra, na njegovo pobudo je bila leta 2007 urejena kapela, posvečena Edith Stein. Sodeloval je pri organizaciji tekmovanja za Chopinov zlati prstan, je velik podpornik Festivala Radovljica, preko Kulturnega društva Sotočje organizira koncerte, razstave, predavanja, izlete. Je tudi urednik občasnika Skrinja. Zdaj z vsem srcem skrbi za oživljanje starega mestnega jedra in obnovo sakralne kulturne dediščine v Radovljici. Že več let je prostovoljec pri vodenju turistov po Radovljici, nad katero mu uspe navdušiti tako domače kot tuje obiskovalce. S svojim odnosom in ljubeznijo do kulturno-zgodovinskih biserov v našem okolju ter z lastnim prispevkom za njihovo ohranitev in promocijo je pravi ambasador občine Radovljica, je med drugim zapisano v obrazložitvi občinskega priznanja, velike plakete Občine Radovljica, ki jo je za delovanje na področju kulture in turizma, ohranjanja sakralne dediščine in prispevek k prepoznavnosti Radovljice prejel ob letošnjem občinskem prazniku.

Več kot trideset let je bil tudi zdravnik blejskih veslačev in nordijskih tekmovalcev, na treh olimpijskih igrah je bil zdravnik olimpijske reprezentance. Skoraj prav tako dolgo je predsednik organizacijskega odbora za smučarske teke diplomatov, politikov in gospodarstvenikov na Pokljuki. Bil je poslanec prvih demokratičnih volitev v Sloveniji, od osamosvojitve do lani je bil tudi član radovljiškega občinskega sveta.

Kaj je tisto, kar vas je v Radovljici tako prevzelo, da ste se odločili, da jo boste kot prostovoljec predstavljali tujcem, ki pridejo k nam?

Niti sam ne vem odgovora na to vprašanje. Takoj ko sem se upokojil, sem vedel, da potrebujem delo, zaposlitev; nekaj, česar do tedaj še nisem počel. To je bilo ravno obdobje, ko se je začela obnova cerkve in stolpa za njo. Župniku gospodu Drolcu sem predlagal, da v bunkerju iz druge svetovne vojne, ki je povezan s stolpom, uredimo kapelo. Tisto leto je v Radovljici v cerkvi pel znani argentinski operni pevec slovenskega rodu Luka Debevec Mayer. Na oltarju je pozabil knjižico z mislimi Edith Stein. Edith Stein je bila Judinja, doktorica filozofije, ki je sprejela katoliško vero in postala nuna, karmeličanka. Leta 1942 so jo nacisti umorili v koncentracijskem taborišču Auschwitz. Papež Janez Pavel ll. jo je proglasil za svetnico in zavetnico Evrope. Njene misli in njena zgodba so me nagovorile, da sem pomislil: zakaj pa ta žena ne bi imela spomenika tudi v Radovljici? Je simbol trpljenja evropske žene v dvajsetem stoletju. Judinja, intelektualka, nuna karmeličanka, mučenka. Tudi bunker simbolizira trpljenje. Je pa tudi zavetnica Evrope, ki ji je v tem času predsedovala Slovenija. Prijatelja, zdaj že pokojnega slikarja Branka Čušina, sem prosil za pomoč pri preurejanju tega bunkerja v kapelo. Predlagal je, da na plošče pohorskega granita naslika Edith Stein v različnih obdobjih njenega življenja. Ob pomoči dr. Ceneta Avguština, Rajka Bizjaka, pokojnega Lada Eržena ter mojstrov Joža Eržena in Silva Jelenca iz Krope sem se lotil dela. Kapelo smo uredili in že junija 2007 smo prejeli pismo iz Bruslja, ki je za tisto jesen napovedovalo obisk predsednika Parlamentarne skupščine Sveta Evrope Reneja van den Lindna. Res je prišel, in ko sem se ravno pripravljal, da mu v kar se da lepi angleščini na kratko predstavim Edith Stein, me je kar ustavil in rekel, da ne potrebuje razlage, saj da obe njegovi hčeri hodita na gimnazijo, ki nosi njeno ime. Leta 2010 je kapelo blagoslovil ljubljanski nadškof dr. Anton Stres. Številni obiskovalci Radovljice si ogledajo tudi to kapelo. V knjigi vtisov so vpisani obiskovalci iz več kot štiridesetih držav.

In tako se je začela vaša »kariera« vodnika po Radovljici?

Menda res … Po kapeli sem nadaljeval s cerkvijo sv. Petra, ki me je vedno zelo zanimala. Ne nazadnje ima status državnega spomenika prvega reda. Ker sem dopoldneve pogosto preživel med opravljanjem manjših del okoli cerkve in župnišča, sem videl, koliko ljudi jo vsak dan obišče. Pa se je zgodilo, da mi je direktorica Turizma Radovljica Nataša Mikelj sporočila, da si bodo cerkev prišli ogledat francoski novinarji. Sprejel sem jih ...

Svoje vodenje ste nato razširili čez ves Linhartov trg ...

Kar zgodilo se je. Pa saj je logično, trg je nekakšen muzej pet stoletij arhitekture. Vsi študentje arhitekture bi morali priti na ogled stare Radovljice. Če pa se postavite pred novi lekarniški muzej, z enim pogledom zaobjamete veliko dolgo renesančno fresko na župnišču, zraven nje je baročna poslikava, cerkev je gotska in ob njej renesančna graščina!

Kaj pa vas je privedlo v politiko? Vaš občutek za vljudno komunikacijo?

Ne ne, tudi politika je bila bolj slučaj. Po srcu nisem ravno politik. Ko so me izbrali za kandidata za poslanca v prvem parlamentu, sem pristal zato, ker so me prepričali, da me kot zdravnika pozna in spoštuje veliko Gorenjcev, zato so moje možnosti za izvolitev kar velike. Upal sem, da ne bom izvoljen, a sem na koncu vendarle dve leti preživel v Ljubljani. Ob koncu Peterletove vlade mi je bilo ponujeno, da ostanem v politiki, diplomaciji, a sem si želel nazaj v bolnišnico … Vse življenje sem bil vendarle predvsem zdravnik.

Pa tudi v domačem kraju ste želeli ostati, se mi zdi ...

Takole bom povedal: moj prijatelj, upokojeni zdravnik iz Srbije, redno prihaja k nama s soprogo na počitnice za nekaj dni. Vsakokrat posebej se ne more načuditi, kako urejeno je tukaj življenje v primerjavi z njegovo domovino. Mladini je vse na razpolago, opaža, vse je na dosegu roke, mi pa se tega premalo zavedamo. Strinjam se z njim, da imamo v Radovljici družbeni standard zelo visok, zato ni prav, da ves čas kritiziramo. Sam sem seveda posebej pozoren na zdravstvo, ki je prav tako ves čas na udaru kritike. Pa načeloma funkcionira: ravno danes sem bil priča nesreči, v kateri se je poškodoval kolesar. V nekaj minutah je bil pri njem rešilni avto! Otroška igrišča imamo sredi mesta, tudi športa igrišča. In če dodate še kulturo, smo po kvaliteti življenja v sami špici Slovenije. Pa narava – le kje je še tako lepo?

Na izjemno veliko področjih, pomembnih za življenje skupnosti, ste aktivni. Je bilo to nekaj, kar ste prinesli s seboj na ta svet?

Vedno sem želel biti zdravnik in kot zdravnik sem zelo rad delal. Druge stvari so me le obrobno zanimale. Razen športa, seveda. Tam sem se čutil zelo izpolnjenega, zlasti kot zdravnik športnikov. Ampak ko sem se pred leti upokojil, je bilo, kot da bi uradno medicino začel pozabljati. Verjetno zato, ker je na tem področju tako izjemen in hiter napredek. Z znanjem, ki ga imam zdaj, bi bil ta hip lahko v bolnici le še vratar … Čeprav, šalo na stran, tista osnovna medicinska logika v človeku ostane in veliko ljudi še vedno pride k meni po nasvet, kljub temu da medicinskega napredka ne zasledujem več. Ampak tako kot se jaz ne znajdem več v tem sistemu, se najbrž današnji zdravniki ne bi znašli v tistem, v katerem sem delal jaz. Spomnim se, da smo bili neko obdobje v jeseniški bolnišnici zaposleni le trije internisti. Ko je eden od drugih dveh za dolgo zbolel, sva s kolegom dežurala vsako drugo noč.

Kaj pa je na vas naredilo največji vtis v tistem obdobju, ko ste bili zdravnik športnikov?

Ves čas sem razmišljal, da je vsak športnik, ki je veliko dosegel, tudi velika osebnost kot človek. To je tisto, kar me je najbolj prevzelo. Iztoka Čopa, veslača, se spomnim kot enega takšnih posebnih ljudi. Veste, športniki so pred velikimi tekmovanji pot izjemno hudimi psihičnimi obremenitvami. Pogosto so prišli večer pred tekmo k meni in mi potožili, da se slabo počutijo, in če je bil rezultat pod pričakovanji, so to pojasnjevali z boleznijo. Razumel sem jih in sprejel svojo vlogo; zdravnik je tam tudi zato, da prevzame del neuspeha. In prav je tako. Iztok pa ni bil takšen. Spomnim se tekmovanja, na katerem smo pričakovali kolajno, pa je bil »le« četrti. Po tekmi je prišel k trenerju in rekel: »Ni šlo. Verjetno zato, ker sem se sam sebi preveč smilil ...« Kaj takšnega lahko reče samo vrhunski športnik in izjemna osebnost.

Oddajte svoj komentar

Kranj 14°

delno oblačno
vlažnost: 49 %
veter: JV, hitrost: 11 km/h

5/17

petek

2/20

sobota

5/23

nedelja

Vremenska napoved

Po

To

Sr

Če

Pe

So

Ne

 

 

 

 

 

 

1

2

3

4

5

6

7

8

9

10

11

12

13

14

15

16

17

18

19

20

21

22

23

24

25

26

27

28

29

30

 

 

 

 

 

 

PRIREDITVE / Lesce, 20. september 2019

Srečanje gorenjskih literatov

PRIREDITVE / Gorenjska, 20. september 2019

Aktivnosti Medgeneracijskega centra

PRIREDITVE / Gorenjska, 20. september 2019

Medgeneracijske prireditve

PRIREDITVE / Jesenice, 20. september 2019

Poletavci v žrebu za skiro

OBVESTILA / Lesce, 20. september 2019

Triglav vabi nove pevce

PRIREDITVE / Gorenjska, 20. september 2019

Aktivnosti Medgeneracijskega centra

PRIREDITVE / Gorenjska, 20. september 2019

Aktivnosti Medgeneracijskega centra

PRIREDITVE / Žiri, 20. september 2019

Predstavitev nove knjige Apolonije Klančar

 

 
 

 

 
 
 

Za naravi prijazen turizem / 20:40, 19. september

Alias Primož, ni bilo tablet !
Tablete vzamem samo takrat kadar mi psiha dol pade kot padejo gate debele mame na anoreksični punci.

Za naravi prijazen turizem / 15:31, 19. september

Tableta popustila a?

Spomin na požig Kokre / 15:30, 19. september

Ubogi šofer kamiona, menda je prevažal žabjo volno iz Žabnice v Kokro...

Spomin na požig Kokre / 15:27, 19. september

Evo ga, še eden :)

Za naravi prijazen turizem / 13:51, 19. september

"Za naravi prijazen turizem"-----------------------------Naravi prijaznega turizma ni. Turizem je škodljiv.Posledice turizma so za naravo ka...

Spomin na požig Kokre / 09:46, 19. september

Kokrjani se vedno cakamo na opravicilo tistih naslednikov revolucije, ki so z namerno provokacijo, ubojem soferja kamiona, ki je prevazal sa...

V spomin na padle borce / 21:27, 18. september

Domobranci 1941!??? No, Primož!!! Hudo je priznati namensko žrtvovanje nedolžnih vaščanov, tudi v Srednji Radovni in ... za "svobodo"? Tudi Rusi so "osvobodili" Poljsko.

 

 

/* GRAWE */ /* END grawe */