Janez Šušteršič je naziv častni občan prejel tudi za dolgoletno požrtvovalno prostovoljno delo, s katerim dokazuje tako svojo visoko državljansko zavest kot tudi željo za ohranjanje pozitivnih vrednot slovenskega naroda. / Foto: Peter Košenina

Polno življenje častnega občana

Janez Šušteršič je postal častni občan občine Medvode. Njegovi poklicna in življenjska pot sta izjemno bogati: od športa in poučevanja do politike, kmetijstva ...

»Za zdaj moj aparat še deluje. Ko pa bo začel pešati, bom živel od spominov. Moram priznati, da jih v preteklosti nisem velikokrat obujal. V času po prejemu priznanja, ko sem imel več intervjujev, pa vidim, da je bilo moje dosedanje življenje zelo zanimivo in polno. Upam, da bo to še trajalo.«

Janez Šušteršič je bil rojen 27. avgusta 1946 na Seničici 1, kjer na domačiji pri Tometu živi vse življenje in skupaj s svojo družino skrbi za družinsko kmetijo. Njegovi poklicna in življenjska pot sta izjemno bogati. Med drugim je konec osemdesetih in v začetku devetdesetih let aktivno sodeloval pri demokratizaciji Slovenije v osamosvojitvenih procesih in v vojni za Slovenijo. Bil je tudi med najbolj zavzetimi posamezniki, ki so zagovarjali in utemeljevali ponovno ustanovitev Občine Medvode.

Po dolgih letih je občina Medvode dobila dva nova častna občana. Razglasili so ju ob občinskem prazniku v juliju, na predvečer rojstva Jakoba Aljaža, zavetnika občine. Eden izmed njiju je Janez Šušteršič s Seničice, ki je, zanimivo, celo sorodnik Jakoba Aljaža.

Postali ste častni občan občine Medvode. Je sedaj kaj drugače?

Ko me ljudje srečajo in mi čestitajo, vidim, da je ta naziv res nekaj pomembnega. Sicer pa ni nobene spremembe. Vedno sem vse delal s srcem, žarom, entuziazmom, ne z mislijo, da bi za to kdaj dobil kakšno priznanje. Slovenski rek pravi, da kar človek zmore, je storiti dolžan. Določene zadeve sem bil sposoben narediti. Počutil sem se dolžnega, da to izpeljem. Uspelo mi je ob podpori svojih najbližjih ter ožje in širše okolice. Brez tega človek sam ne more storiti veliko. Kar precej je ljudi, ki delajo nesebično, podarjajo svoj čas in svoje sposobnosti za dobro skupnosti in ne pričakujejo nobenega priznanja, jih nihče za to ne predlaga. Kljub vsemu to delajo z veseljem. Če nekaj delaš za drugega, je to največja nagrada zase. Noben papir, tudi ne nobena valuta tega ne more nadomestiti.

Za naziv častnega občana so vas predlagali že pred leti, a takrat niste dali soglasja.

Opravičujem se gospodu, ki sem ga takrat zavrnil. Nekako se nisem videl v tej vlogi, ravno zato, ker sem imel občutek, da če sem že nekaj naredil, sem naredil predvsem zase, zaradi svojega zadovoljstva. Če je bilo to delo v prid ljudem, pa je toliko lepše. Letos sem si na prigovarjanje predlagateljev premislil.

Prihajate z znane domačije pri Tometu. To je vašemu življenju zagotovo dalo poseben pečat.

Naša domačija ima večstoletno tradicijo in je zagotovo imela name pomemben vpliv. Pred drugo svetovno vojno je bil kar nekaj let tukaj sedež občine. Do leta 1976 je bila v hiši gostilna. Domačija ima res bogato zgodovino, o kateri bi lahko dolgo govoril. Tukaj so se srečevali številni najpomembnejši ljudje kulturnega in političnega življenja, kar je večkrat v svoji knjigi Leta mojega popotovanja omenil tudi Fran Saleški Finžgar. Pogovarjati sem se imel priložnost s številnimi znanimi ljudmi. Da so se srečevali prav pri nas, ni naključje. Domačija je ob Tometovem mostu, ki je znamenitost občine in preko katerega je potekala cesta od Ogleja do Salzburga, glavna prometnica sever–jug. Lahko si mislite, kako živahno je bilo tukaj. Šele 1938/39 so gradili novo glavno prometnico. Po zaslugi arhitekta dr. Marjana Mušiča je bil most uvrščen v znamenitost najvišje kategorije v Jugoslaviji, enako kot most v Mostarju. Name so imele vpliv tudi še druge okoliščine. Lahko bi rekel, da je moja generacija srečna generacija. Rojen sem bil leta 1946, torej po drugi svetovni vojni. Z zelo majhnimi stvarmi smo bili zadovoljni. Veselje nad vsem doživetim, doseženim, je bilo toliko bolj pristno kot danes, ko je vsega v izobilju in te neposrednosti, pristnosti ni čutiti toliko.

Vaši poklicna in življenjska pot sta izjemno bogati. V mladosti ste bili aktiven član Telovadnega društva Partizan Medvode.

Ponosen sem, da sem bil kot najstnik v izbrani vrsti za nastop na zletu Partizana v Beogradu. Obiskoval sem redno vadbo, skakal na smučeh ... Danes kondicijo ohranjam predvsem z delom na kmetiji. Prevzel sem jo leta 1985, sedaj pa jo vodi že sin, pomagam pa po svojih zmožnostih.

Po prihodu iz služenja vojaškega roka ste se zaposlili. Delali ste tudi na srednji šoli kot učitelj. Kakšno obdobje je bilo to za vas?

To je bilo v sedemdesetih letih. Dobil sem priložnost za nadomeščanje kolega, ki je odšel na visoko politično funkcijo. Kot učitelj strokovnih predmetov sem v današnjem Šolskem centru Škofja Loka delal 15 let. Naša šola je bila nosilec gradnje srednješolskega centra. Pri pedagoškem delu sem uvajal in uporabljal videotehniko. V osemdesetih letih sem bil nato na Zavodu za šolstvo v okviru oddelka za šolsko televizijo imenovan v komisijo za uvajanje videotehnologije v vzgojo in izobraževanje.

Aktivno ste sodelovali pri demokratizaciji Slovenije v osamosvojitvenih procesih in v vojni za Slovenijo.

Osamosvajanje, demokratizacija Slovenije ... To smo spremljali v živo in čutil sem dolžnost, da sem pri tem aktivno sodeloval. Če pogledam nazaj, to ni bilo enostavno. Danes se imajo vsi za demokrate, vsi zelo veliko vedo, takrat pa se dejansko ni vedelo, kaj bo v prihodnosti, kaj nas čaka. Lahko bi se obrnilo drugače in bi pristal tudi v kakšnih zaprtih prostorih. Žal ta želja, vizija nista šli po naših predstavah. Vse preveč ljudi danes državljanstvo razume kot neki razvajen otrok: vse bi radi imeli in zahtevajo, nihče pa ne bi nič prispeval. Ravno zato je bila od vsega začetka moja dolžnost, da svoje razumevanje države, ki se mi je zdelo pravo, posredujem drugim ljudem in zato odločitev za organizacijo dveh prireditev v počastitev državnih praznikov: 26. decembra ob dnevu samostojnosti in enotnosti na Sv. Jakobu in 24. junija pred dnevom državnosti na Bonovcu. S tem se v ljudeh vzbuja občutek državljanstva v pravem pomenu. Pregovor pravi, če ne hodiš po stezi, se zaraste, če ne izkoriščaš svojih talentov, propadejo ... Res se mi zdi izjemno, da se prireditev, kot je na primer na Sv. Jakobu, obdrži tako dolgo, da ljudje vsako leto pridejo v tako velikem številu in to ne glede na vreme. Pridejo ne le iz medvoške občine, tudi iz drugih krajev Slovenije in tujine. To je dokaz, da ima ta prireditev neko posebno težo, pristnost.

Bili ste zagovornik ustanovitve samostojne Občine Medvode in dolgoletni občinski svetnik. Gre razvoj občine v pravo smer?

Menim, da se občina lepo razvija, da gre v pravo smer. Takrat je bilo tako kot pri prizadevanju za samostojnost Slovenije. Tisti, ki smo se za to zavzemali, smo na volitvah izgubili. Na lokalni ravni sva samostojnost medvoške občine zelo zagovarjala s prijateljem Miroslavom Mozetičem, na volitvah pa je potem zmagala druga opcija. Samostojnost občine smo zagovarjali iz izkušenj, ki smo jih imeli v preteklosti. Odločitev je bila pravilna.

Še vedno ste zelo aktivni tudi v Kmetijski zadrugi Medvode. V kakšni vlogi?

Od leta 2004 sem predsednik zadruge in upravnega odbora. Delo opravljamo z velikim žarom in smo uspešni. Tudi številna priznanja, ki smo jih dobili, kažejo, da okolica to delo ceni. Naša zadruga je med uspešnejšimi v Sloveniji. Od leta 2000 sem bil dva mandata izvoljen v svet Kmetijsko-gozdarske zbornice Slovenije (KGZS) kot predstavnik osrednje slovenske regije.

Kako naprej?

Star sem 73 let. Delam, kar zmorem. In kar zmorem, čutim, da sem dolžan narediti, naj bo za dom ali za skupnost. Za zdaj moj aparat še deluje. Ko pa bo začel pešati, bom živel od spominov. Moram priznati, da jih v preteklosti nisem velikokrat obujal. V času po prejemu priznanja, ko sem imel več intervjujev, pa vidim, da je bilo moje dosedanje življenje zelo zanimivo in polno. Upam, da bo to še trajalo.

Oddajte svoj komentar

Kranj 7°

pretežno jasno
vlažnost: 30 %
veter: SZ, hitrost: 29 km/h

-1/10

petek

-7/10

sobota

4/8

nedelja

Vremenska napoved

Po

To

Sr

Če

Pe

So

Ne

 

 

 

 

 

1

2

3

4

5

6

7

8

9

10

11

12

13

14

15

16

17

18

19

20

21

22

23

24

25

26

27

28

29

 

PRIREDITVE / Gorenjska, 28. februar 2020

Za otroke

DELAVNICE / Mavčiče, 28. februar 2020

Pomen in možnosti ohranjanja arhitekturne podobe vasi ob Savi

OBVESTILA / Šenčur, 28. februar 2020

Zbor članov Društva upokojencev Šenčur

GLEDALIŠČE / Podbrezje, Predoslje, 28. februar 2020

Spustite me pod kovter, gospa Markham

DELAVNICE / Kokrica, 28. februar 2020

Delavnica za notranje ozdravljenje

RAZSTAVE / Slovenski Javornik, 28. februar 2020

Slike Darinke Cuznar

IZLETI / Kranj, 29. februar 2020

Turni smuk oz. zimski pohod na Možica

IZLETI / Kranj, 29. februar 2020

Turni smuk in/ali zimski pohod na Možica

 

 
 

 

 
 
 

Za mandatarja predlagan Janez Janša / 15:46, 28. februar

Primož, kaj sem reku?
Da do predčasnih volitev ne bo prišlo.
Moram pa priznat, da sem se zezal.

Za mandatarja predlagan Janez Janša / 10:48, 28. februar

V demokratičnih zahodnih državah se izmenjujeta na oblasti nasprotna politična pola. Pri nas pa še vedno prevladuje jugonostalgija.

Za mandatarja predlagan Janez Janša / 10:41, 28. februar

Yeahhh, vlada narodne enotnosti in ubijalski tandem Janša - Počivalšek !!
To mi deli !!

Za mandatarja predlagan Janez Janša / 09:48, 28. februar

Zadnja leta je Slovenija nezasluženo imela vlade, ki so nekaterim prinesle kar nekaj, večini pa tako problem, revščino in nepravic, kr neki....

Zimske počitnice / 16:08, 27. februar

Prehitro sem pritisnil enter. Še tole:" Zgodnja smuka takoj zjutraj, ko drugih smučarjev še ni, mi odtehta skoraj celodnevno potrebo po viju...

Zimske počitnice / 15:58, 27. februar

"Odveč mi je počivati v gostilnah, kjer je redko kakšna ponudba dobra."
------------------------
Kako pa ti to veš?

Po sporu z bivšo ženo še s kolom nad policista / 14:26, 27. februar

Tega so pa ornk zjezal..