Starši, vam je tega treba?

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / sobota, 24. avgust 2019 / 12:40  

Moj današnji sogovornik, ki prihaja z Gorenjskega, si je nadel ime Črt. Je letnik 1963. Pove, da se je rodil kot pankrt. Ne le kot nezaželen otrok, tudi kot tisočkrat prekleti otrok. Kaj vse so mu rekli! Kaj vse so počeli z njim!

»Samo ubili me niso!« nadaljuje. »Kadar me je mama brcnila, in to je počela pogosto, je zmeraj ciljala v mednožje. Bogve, zakaj. A sem bil trmast otrok, nisem klonil, nisem se vdal! Ko mi kdo omeni otroštvo, se najprej spomnim na napolitanke. Mama jih je imela zelo rada. Niti enkrat samkrat jih ni delila z menoj! Pa veste, kaj je najraje počela? Dala je noge na mizo, prižgala televizijo in jih jedla pred mojimi očmi. Premaze je sladko strastno polizala, in to z zaprtimi očmi. V sedmem razredu, ko sem začel raznašati časopise, da sem zaslužil vsaj za šolske potrebščine in obleko, so bile napolitanke prve stvar, ki sem jih kupil. A mi okus ni bil všeč. Pa še zagabile so se mi. Dal sem jih sošolcu, ki jih je rad pojedel.

Po vasi so govorili, da sem ali poštarjev ali župnikov. Ne vem, koliko je bilo v govoricah resnice, kajti ne eden ne drugi me nista pogledala, ko smo se srečali. Vem pa, da je mama vse moške tega sveta, z menoj vred, na smrt sovražila.

''Drek'', ki sem ga bil deležen doma, se me po nekem čudežu ni dotaknil. Kar zdrsel je po moji koži! No, roko na srce: tudi v šoli niso bili kaj prida milostni. Zdelo se mi je, da sem zmeraj dobil nižjo oceno, kot sem si jo zaslužil. V osmem razredu sem bil dober, pa sem se vseeno vpisal na gimnazijo. In to sam! Razredničarko je skoraj kap, ko je izvedela.

V drugem letniku sem se preselil v Ljubljano. Doma je postalo nevzdržno. Mama je odvila vse žarnice, da se nisem mogel učiti. V šolo sem se zato vozil s prvim, delavskim avtobusom, da sem pred poukom naredil vsaj domačo nalogo. Pa sem bil vseeno med najboljšimi!

Našel sem si skromno sobo. Pred šolo sem raznašal časopise, najprej Delo potem še Dnevnik. Bilo je zelo naporno, a je šlo, saj sem bil narejen iz trdnega, zdravega lesa!

S preživetjem in šolo sem imel toliko dela, da vse do absolventa na dekleta nisem niti pomislil. Iz prihrankov sem si kupil staro, a dobro ohranjeno ''stoenko''. Za majhen denar mi jo je prodala gospa Marica, pri kateri sem še zmeraj stanoval in mi je bila nekakšna druga mama. Ko sem se pripeljal pred domačo hišo, mi mama ni hotela odpreti.

''Pa pridi k nam na kavo!'' sem zaslišal ženski glas, in to ravno v trenutku, ko sem se nameraval odpeljati. Poklicala me je Maruša, sosedovo dekle. Že dolgo je nisem videl, a kot otroka sva se včasih igrala. Potem so ji njeni prepovedali, da bi se družila z menoj. Bila je sama doma, zato se me je upala povabiti k sebi. A le na dvorišče, drugam pa ne. Več kot dve uri sva klepetala, potem pa sva se dogovorila, da se raje srečujeva v Ljubljani.

Zaljubil sem se vanjo, ona pa vame. Več kot štiri leta sva svojo ljubezen skrivala pred njenimi domačimi. Če bi izvedeli, da se druživa, bi bil ogenj v strehi. Potem pa sva spočela otroka in ni nama kazalo drugega, kot da se poročiva. Oba sva že bila v službi, ne stanovanje ne denar nista bila več problem.

Ko so njeni izvedeli zame, so me najprej prekleli. Marušo je mama oklofutala in jo ozmerjala kot psa. Na račun moje mame in na račun mene, pankrta, ji je zmetala v obraz vse čenče, ki so v več kot 25 letih krožile po vasi. Nazadnje so šli Marušini starši še do župnika in mu prepovedali, da naju poroči. Brez težav jih je ubogal. Izgovoril pa se je, da nimam zakramentov. To je deloma res držalo, saj mi je manjkal zakrament birme. Odločila sva se, da se poročiva kar v Ljubljani. Izbrala sva faro, kjer sva nameravala graditi hišo. Na pogovoru pri tamkajšnjem župniku sva se temeljito izkašljala. Ponudil se je, da pokliče najinega domačega župnika in mu pove svoje, a sva se mu za to pomoč raje lepo zahvalila.

Od najine poroke je minilo že trideset let. Mislim, da lahko rečem, da sva se prav odločila, ko nisva poslušala njenih staršev. Trideset let naju niso niti enkrat poklicali, nama pisali, se pozanimali, kako živiva. Niti takrat ne, ko so se nama rodili trije otroci. Pa jim piševa za vsak rojstni dan, za vse praznike. Od njih pa niti glasu. Ne rečem, če počne neumnosti moja mama, za katero tako in tako vem, da me ni nikoli marala ... A Marušini starši!? To pa je malo čudno, saj so, kolikor vem, še zmeraj v fari za zgled. Upam, da se bodo zamislili, ko bodo brali tole zgodbo.

Gospa Marica je sicer že stara in betežna, a jo imam še zmeraj za svojo mamo. Pogosto jo obiskujem in ji pomagam: prinesem ji kaj iz trgovine, jo peljem k maši, na pokopališče, k prijateljicam. Od srca je hvaležna za vse. Je pa zanimivo, da ne more razumeti, zakaj je pri meni zapisana z zlatimi črkami. Ko sva skupaj, na glas razmišlja o ženskah, kakršna je moja mama. Sama je sicer bila poročena, a ji je mož zgodaj umrl, tako da otrok nista imela. Po njenem zgledu tudi sam zelo rad pomagam.

A danes so drugi časi. Hvaležnosti ni več, ljudje so postali zelo zahtevni. Lansko leto smo brezplačno oddajali sobo dvema fantoma. Velikokrat ju je žena povabila tudi na večerjo, ali pa jima pustila v vrtni uti zajtrk. Nekega večera pa so nas obiskali starši enega od njiju. Obtožili so me, da njunega otroka nalašč zastrupljam s salamo in mesnimi izdelki. Bili so vegani in so pričakovali, da če že poskrbim za želodec njihovega potomca, naj bo to na primeren način. Nič ne bom povedal, kako sem komentiral.

Z ženo nama ni bilo postlano z rožicami. Imela sva veliko zdravstvenih težav. Bili so trenutki, ko sva že mislila, da bova bitko za življenje izgubila. A sva kar upala in vztrajala. Morda je naju reševala tudi vera?

Zelo rad bi se srečal z mamo. Pa ne zato, da bi ji očital, kakšna je bila do mene, temveč zato, da bi ji povedal, da sem ji odpustil.

Tudi ženi ni lahko. Žalostni občutki se pojavijo zlasti v času cerkvenih praznikov. Pri nas jih praznujemo sami. Drži, da sedijo za mizo najini otroci in njihovi partnerji, a po tihem hrepeniva tudi po bližini ženinih staršev, ki se nočejo in nočejo odtajati in hčerki odpustiti. Kaj že? Da jih ni ubogala? Da se je zaljubila v fanta, ki jim ni bil po volji?

Kadar imam čas, berem duhovne knjige, ker želim tudi v njih najti odgovore, zakaj se nekateri starši nečloveško in neprimerno obnašajo. Razumel bi, če bi se obnašala vzvišeno in oholo, če jim žena ne bi že stokrat ponudila roke ... Potem bi še razumel.

Primestno naselje, v katerem sva si zgradila hišo, je lepo in urejeno. A za mnogimi stenami se skrivajo tudi grde zgodbe. Naša vrtna uta je kot nalašč za poslušanje. Sosedi dobro vedo, kam priti, ko potrebujejo razumevajočo ramo. Naselje se počasi stara. Mladi odhajajo. Tudi bršlink na oknih je iz leta v leto manj. Trudim se, da bo v naši hiši zmeraj dovolj življenja. Tišina bi me čisto zamorila.«

(Konec)