Pater Maksimilijan File, stiški opat / Foto: Tina Dokl

Blagoslovitev novega stiškega opata

Pater Maksimilijan File je bil za 58. stiškega opata izvoljen 13. maja letos, na slovesnosti v nedeljo, 18. avgusta, je v stiški baziliki prejel blagoslov. Maksimilijan, njegovo rojstno ime je Jure, je po rodu Kranjskogorčan. Glede na njegovo starost bo opat lahko trideset let. Na svoj grb je nad motiv samostana dal modro podlago, ker je nebo čudovito modro. Rad pripoveduje tudi o glasbi.

»Svetovali so mi, naj si vzamem dovolj časa za razmislek; v tretjem letniku sem začel več zahajati v Stično, četrti letnik gimnazije sem končal že kot kandidat za vstop v meniško skupnost. Tako sem začutil, temu sledil, razmišljal, molil, potem pa je bilo treba narediti korak.«

Kako poteka imenovanje opata?

Po sistemu volitev. Kandidati za opata smo menihi z večnimi zaobljubami. Še pred izvolitvijo zaprisežemo, da bomo volili po svoji vesti in z nekakšno zavezo, da se v primeru izvolitve ne umakneš, kar je sicer mogoče. Sebe ne moreš voliti. Po koncu volitev člani komisije samo povedo, koliko je bilo veljavnih in neveljavnih glasov, kdo vse je dobil glasove (a ne, koliko glasov) in kdo je izvoljen. Ko so volitve končane, nas molk zavezuje, da se o tem več ne pogovarjamo. Kot izvoljeni opat sem takoj dobil pooblastila za vodenje samostana, samostanski pečat, križ in ključ od vhodnih vrat. Menihi so mi obljubili pokorščino in spoštovanje. Ob izvolitvi me ni bilo strah, v kaj grem, ampak predvsem, kaj bom moral pustiti za seboj. Prej sem bil župnik v Stični, župnija je delala dobro, z ljudmi sem dobro sodeloval.

Vendar pa vsaka sprememba prinese tudi novosti, zdaj imam še več različnih področij dela – od vodenja meniške skupnosti do gospodarskih dejavnosti. Moje geslo je že od prvih zaobljub Sprejmi, gospod. Kdo sem potem, da bi rekel ne? Mandat opata traja do 75. leta starosti, potem moraš dati odpoved, a ni nujno, da je sprejeta, in ti mandat lahko podaljšajo. Glede na starost bom opat trideset let, se pa na vsakih dvanajst let preveri, ali je skupnost za to, da opat ostane.

Odraščali ste v Kranjski Gori. Kakšni so spomini?

Lepi, čeprav jih ni veliko, saj sem že pri 14 letih šolanje nadaljeval v Vipavi. Odraščal sem v »normalnem« okolju, ko še ni bilo pametnih telefonov, računalnikov, ampak poleti kolo, pozimi pa smuči. Na televiziji je bila ena otroška oddaja na teden, prosti čas sem najraje preživljal s sošolci. Sem iz delavske družine, doma sem sodeloval pri vsakdanjih opravilih.

V vaši družini ni bilo duhovnikov. Je bil morda kranjskogorski župnik Marko Benedik (1940–2010) tisti, ki je vplival na vašo odločitev za duhovništvo?

V tretjem razredu sem začel hoditi k verouku, šel k obhajilu, začel ministrirati. Na samo odločitev za duhovništvo Marko Benedik ni vplival, sta se pa podoba in lik duhovnika oblikovala ob njem. Bil je vesten, natančen, potrudil se je pri obredih, v zakristiji je imel red.

Obiskovali ste Srednjo versko šolo za pripravo duhovnikov v Vipavi, šolo, ki v tedanjem jugoslovanskem družbenem sistemu ni bila javno veljavna.

Dve ustanovi smo imeli. Slovensko malo semenišče, v bistvu internat, kjer smo stanovali. Nadstropje nižje je bila srednja verska šola, interna šola, ki so jo slovenski škofje ustanovili za pripravo bodočih duhovnikov. Ni nas bilo veliko, bili smo povezani, veliko smo se pogovarjali, imeli molitveno skupino, se športno udejstvovali. Delali smo tudi po programu gimnazije, ker pa verska šola ni bila javno priznana, smo izpite opravljali na poljanski gimnaziji v Ljubljani. Bili so drugi časi, staršema je država odvzela otroške doklade, ker sem hodil v cerkveno šolo. Vzeli so mi tudi štipendijo. Novi časi so prinesli spremembe in v tretjem letniku sem bil, ko je srednjo versko šolo nasledila javno veljavna Škofijska klasična gimnazija, ki vpisuje tudi druge dijake.

Kdaj ste začutili, da je vaše mesto med cistercijani?

Že v prvem letniku srednje šole. Enkrat je pogovor nanesel na cistercijane v Stični. Začelo me je zanimati, pisal sem jim in med počitnicami pri njih bival nekaj dni. Svetovali so mi, naj si vzamem dovolj časa za razmislek; v tretjem letniku sem začel več zahajati v Stično, četrti letnik gimnazije sem končal že kot kandidat za vstop v meniško skupnost. Tako sem začutil, temu sledil, razmišljal, molil, potem pa je bilo treba narediti korak. Ravno to je problem današnje družbe; ljudje veliko razmišljajo, koraka pa ne naredijo, ker je šla tudi vzgoja (in šolstvo) v smer, da mlajše generacije niso sposobne odločitev.

Nikoli nisem razmišljal, da bi zapustil cistercijane. V nekem obdobju sem se spogledoval s Heiligenkreuzem, velikim cistercijanskim samostanom v predmestju Dunaja, ki ima več kot sto menihov in razgibane dejavnosti. Odločil sem se pravilno: za Stično. Tu nas je 12 menihov. Ko sem prišel sem, sem bil star 17 let, najstarejši menih pa 85.

Leta 1993 ste prevzeli ime po mučencu Maksimilijanu Kolbeju. Zakaj po njem?

Bral sem knjigo Pelikan, življenjepis Maksimilijana Kolbeja. Sošolec mi je rekel, da ve, kaj bom. A kako on ve, ko še jaz ne vem? To me je spodbudilo, da sem življenjepis začel brati v drugi luči. Ideal Kolbeja je res tak, da bi ga bilo vredno posnemati, prišel je do mene kot Božja volja. Kolbeja sicer najbolj poznamo po njegovem zadnjem dejanju, ko je šel v taborišču smrti v celico namesto družinskega očeta. V bistvu pa je bilo njegovo življenje prej polno ustvarjalnega nemira, ki ga lahko da samo Bog. Ta Maksimilijanova drznost, da si je upal tvegati, me je prevzela. Bog ti da talentov za nekaj, za kaj drugega morda ne. Meni ga ni dal za petje. (smeh)

Pa je bila želja, da bi študirali tudi glasbo?

Bila, in to dvakrat. Najprej v gimnaziji, ko sem obiskoval tudi orgelsko šolo in naprej ob teologiji želel vpisati študij glasbe, ampak so mi rekli, da mi petje ne gre. Ko sem zaključeval teologijo, sem sodeloval s skladateljema Avgustom Ipavcem in prof. Primožem Ramovšem. Tudi sam sem nekaj stvari takrat že napisal in sem rekel, bi šel pa na akademijo študirat kompozicijo. Na sprejemnem izpitu iz petja sem seveda spet padel.

Čeprav s slabim posluhom sem vodil tri zbore: otroškega, mladinskega in Mešani pevski zbor Samarijan. Z mladinskim zborom smo gostovali v Londonu, Berlinu, Beogradu, na Dunaju, v ljubljanskih križankah peli z Eldo Viler ... Ta zbor sem vodil deset let, do leta 2011, ko sem bil že župnik v Stični. Kljub ljubezni do glasbe in veliko všečkov na portalu Youtube sem prišel do spoznanja, da glasba ni moje delo. Takrat sem z glasbo zaključil. Pravzaprav sem z glasbo velikokrat zaključil in se vedno vrnil k njej. (smeh) Leta 2014 sem prevzel vodenje koralnega petja menihov.

Po blagoslovitvi v opata mi je sošolec dal dva nasveta. Naj nikoli več ne pojem hvalospeva pri maši (čeprav sem ga šele drugič v življenju) in naj nič več ne pojem pri maši. A že mati Terezija je rekla, da Bog lahko tudi na krivih črtah ravno piše.

Leta 2000 ste bili v ljubljanski stolnici posvečeni v duhovnika, zatem ste nastopili službo kaplana v Stični. Leta 2007 ste postali župnik v Stični, isto leto ste opravili magisterij znanosti. Vmes ste bili pol leta upravitelj župnije v Šentvidu. Kako boste zdaj kot opat skrbeli za življenje in prihodnost samostana?

Nisem črnogled, zato sem, ko sem delal svoj grb, nad motiv stiškega samostana dal modro podlago, ker je nebo čudovito modro. Čeprav za duhovniške poklice v Evropi trenutno ni najbolj obetavno, me ni strah za prihodnost, če bomo živeli in delali tako, kot nas Bog kliče. Vidim svetlobo, a bo treba zagristi ... Tudi samostansko življenje je kot EKG: ko gre gor in dol, je v redu, ko je črta ravna, se ustavi.

Stiški samostan ima dovolj zemlje, nekaj jo obdelujemo, čeprav še ne tako organizirano. S pridelavo zelenjave želimo biti samooskrbni na ekološki način. Imamo nekaj gozda in zato svoje kurivo. V naš dom duhovnosti prihajajo skupine na duhovne vaje in romarji ... Zaposlujemo približno dvajset ljudi.

Kaj cistercijance najbolj razlikuje od drugih redov?

Smo menihi, ne redovniki. To je oblika posvečenega življenja, ki je nastala v petem stoletju. Poslanstvo je, da življenje v polnosti posvetimo Bogu. Molitve so natančno določene, delo pa se prilagaja potrebam; prvi plug na primer je v slovensko zemljo zarezal ravno v Stični. Si lahko le mislimo, kaj je to pomenilo leta 1132 za kmetovalce. Cistercijanci imamo po svetu svoje fakultete, gimnazije, celo najboljše pivovarne. V stiškem pivovarne sicer nimamo, imamo pa jabolčni kis. Imamo patre, ki so vojaški kurati. Novejši redovi črpajo iz naše meniške tradicije, kjer je velik poudarek na življenju v skupnosti, redovni obleki, skupnih obedih in skupnih molitvah.

Oddajte svoj komentar

Kranj -3°

jasno
vlažnost: 93 %
veter: SZ, hitrost: 11 km/h

-3/15

ponedeljek

-3/14

torek

6/15

sreda

Vremenska napoved

Po

To

Sr

Če

Pe

So

Ne

 

 

 

 

1

2

3

4

5

6

7

8

9

10

11

12

13

14

15

16

17

18

19

20

21

22

23

24

25

26

27

28

29

30

31

PRIREDITVE / Preddvor, 26. marec 2024

Predstavitev Podbreške potice

IZLETI / Kranj, 29. marec 2024

Na jadranske otoke

IZLETI / Kranj, 5. april 2024

Na ogled Primorske

OBVESTILA / Kranj, 14. april 2024

Srečanje invalidov MDI Kranj

 

 
 

 

 
 
 

Kranj diha z vojašnico / 14:25, 22. marec

Dežman, katera vlada do sedaj vas ni nategnila? OK, ta tolpa kriminalcev je razred zase, to je res...

Že zdaj učenje materinščine / 14:24, 22. marec

Omogočili pouk bosanskega jezika? Kakšen poseben razlog? V Sloveniji pač uradni jezik Slovenščina !!
Zaenkrat še !

Protestno pismo zaradi uničenja grba Republike Slovenije / 14:21, 22. marec

Hobič in Hribovšek, a nimata nobenega pametnega dela??

Kje bi bilo medvedki Mici bolje / 14:20, 22. marec

Teli nevladniki in razni paraziti na davkoplačevalskem denarju so pametni ja...Medota bi rešili iz ujetništva in ga preselili v zavetišče?! ...

Kranj diha z vojašnico / 22:55, 20. marec

Migranti bojo vsaj rodnost popravli, vlada te pa na suho nateguje ;)

Kranj diha z vojašnico / 20:58, 20. marec

Bojim se, da bodo na koncu v teh lepih hangarjih poležavali ilegalni migranti. Okoli novega leta se je omenjalo tudi Kranj, kot možni center...

Sprava bo, sprave ne bo / 10:47, 20. marec

Slovenci nismo preveč inteligentni narod. Dokaz so dogodki par let pred 2.sv vojno, med vojno in vsaj 15 let po vojni. V Franciji so izvenso...