Nočne more nekega zapuščenega otroka, 2. del

»No, slučajno sva se z rejnico srečala tudi midva, pa me je ustavila in mi s posmehljivim glasom povedala, da sem izmeček, ki ga nihče ne mara. ''Tista kurba (moja mama) te bo spet vzljubila, ko boš začel služiti in jo bo zamikal tvoj denar!'' je še dodala, preden se je skobacala v avto. Najraje bi jo udaril, pa sem se zadržal …

A točno to se je čez tri leta zgodilo. Preden so me poklicali k vojakom, sem se za nekaj mesecev zaposlil v tovarni s pohištvom. ''Pridi živet k meni, boš imel krajšo pot v službo!'' me je poklicala mama.

Pozabil sem na vsa svarila, na vrat na nos sem stekel k njej. A sem prišel z dežja pod kap. Za spanje na kavču mi je krepko zaračunavala, istočasno sem moral plačevati hrano, čeprav sem doma komaj kdaj jedel. Zaradi njenega tarnanja sem imel še slabo vest, da jo obremenjujem, da se ji vsiljujem. No, res ji ni bilo lahko. Z nekim tretjim moškim je bila noseča, pa jo je ta pustil tisti trenutek, ko je izvedel za otroka. Nekoč, ko le ni nehala ''gobcati'', sem jo vprašal, zakaj ni splavila. Nič mi ni odgovorila. Pa sem kar vrtal in vrtal. Šele ko sem ji očital, da ne ve, koliko otrok je že spravila na svet, me je klofnila. Najin odnos je postal paranoičen. Ves čas sem se bal, kdaj se me bo lotila tudi ponoči, medtem ko bom spal. V stanovanju je bil totalen kaos, vse je bilo zasvinjano, razmetano, sin, ki ga je imela z južnjakom, je bil star skoraj šest let in v največji užitek mu je bilo, če je razbijal vse pred seboj.

Najhujšega me je rešil odhod v vojsko. Bilo je hudo, saj nisem imel niti dinarja za kakšen priboljšek. Potem pa sem v reviji Ognjišče, med ženitovanjskimi oglasi, spoznal Renato, ki je čez pet let postala moja žena.

A do takrat je bila še dolga pot. Vrnil sem se iz vojske, malo podivjan, brez denarja, brez upanja, da bom kdaj zaživel človeka vredno življenje. Spominjam se, da sem potem bival v enem od blokov v Kranju. V sobi, ki sem jo drago plačeval, nas je spalo pet, štirje iz Bosne in jaz. Bili so še večji reveži od mene. A so bili pošteni fantje. Nikoli me ni skrbelo, da mi bo iz potovalke kaj zmanjkalo. Le malo smešno so se oblačili. Eno leto so bile zelo popularne zelene trenirke. Zapeljali smo se v Trst, oni so si kupili strupeno zelene, jaz pa sivo. Nekako so mi šli na roke, da po deseti uri niso navijali svoje muzike. Ta mi je pa res parala živce! Njihov gazda se je zelo grdo obnašal do njih. Ves čas jih je nekaj izsiljeval. Če po pravici povem, sem se raje umaknil, ko se je privalil v tretje nadstropje, kjer smo živeli.

Ko sem bil enkrat rešen JLA, sem na Renato kar malo pozabil. Zdelo se mi je, da me tako in tako ne bo marala: divjega fanta, razcapanega, brez denarja, ki je imel v potovalki le tri spodnje hlače, menjaval pa jih je komaj kdaj.

No, ampak mi kar ni nehala pisati. ''Čas bi že bil, da se spoznava!'' je sitnarila v vsakem pismu. Prosil sem svojega sostanovalca, ali mi posodi avto. ''Kam pa greš?'' ga je zanimalo. Ko mu povem, da v Novo mesto, se je v trenutku spomnil, da ima tudi on tam opravke. Nakar so jih imeli še preostali cimri, tako da smo se v nedeljo zjutraj družno zbasali v avto in se odpeljali preko Višnje Gore do cilja. Danes se še malokdo spomni, kakšno cijazenje je to bilo! O avtocesti ni bilo ne duha ne sluha, prehitevati se ni dalo, tovornjakov, ki so ovirali promet, pa je bilo kot listja in trave. Malo pred ciljem se je kolega spomnil, kaj pa, če bo ušla, ko bo videla, da jih je prišlo kar pet na zmenek. Še mene je zaskrbelo! Sem si zaman kupil nove kavbojke in čevlje?

A me je brez potrebe skrbelo! Renata je bila ne le zelo lepa, ampak tudi pametna punca! Zakaj se je takšna, kot je bila, sploh vtaknila vame? V največjo gorenjsko zgubo, kar jih je bilo?! Odgovor na vprašanje, ki me je glodalo, sem dobil že kmalu: doma je imela tri leta starega sinčka. Ker je živela na vasi, je bila kot nezakonska mamica zaznamovana in opljuvana! Ljudje so ji zamerili tudi, ker niso vedeli, kdo je oče njenemu otroku. Veste, meni je bilo čisto vseeno, da je imela otroka! Že ko sem jo prvič zagledal, ko je stala na avtobusni postaji in mi pomahala, se mi je usedla v srce! ''Ta ali pa nobena!'' sem si rekel, ko sem ji potem podal še roko. Moji kameradi so me domov grede špikali, da sem bil rdeč kot paradižnik, da nisem vedel, kje se me glava drži! Niso se motili, točno tako je bilo!

Če bi bilo po moje, bi se lahko že naslednji dan poročila. Brez težav bi ostal v Novem mestu, si našel drugo službo in se preselil k njej. A ni šlo tako gladko. ''Iz sebe moraš najprej narediti človeka!'' mi je rekla. Čisto nič je nisem razumel. Zdelo se mi je, da sem kar v redu, služil sem denar, pokadil le škatlico cigaret na dan, tudi preklinjal nisem tako kot Bosanci, s katerimi sem se družil.

Pisma, ki mi ga je napisala po najinem prvem srečanju, ne bom nikoli zavrgel. V njem je navedla stvari, ki so ji bile zelo pomembne, in so, po njenem, služile za osnovo vsake trdne zveze. Med drugim je želela, da se z menoj poroči cerkveno. Skoraj me je kap, ko sem tisto pismo prebral! Sam sebi sem se zdel kot kakšen divjak, ki se je v dvajseto stoletje priklatil iz neke pradavnine! ''To ne bo dobro, če te bo baba rihtala, in to še preden zaživita skupaj!'' so me svarili moji Bosanci. Res sem bil v dilemi, kaj naj storim. Cigaretam bi se težko odpovedal, alkoholu veliko lažje. A da bi začel hoditi k maši?! To pa se mi je zdelo praktično nemogoče. Renatino pismo sem s težkim srcem odložil v predal in se v srcu začel od nje kar poslavljati. ''Pusti jo, videla sta se samo enkrat! Najdi si drugo, hitro jo boš pozabil!'' so mi svetovali fantje, ko so se pod večer utrujeni vrnili s celodnevnega šihta.

Poskušal sem jih ubogati, a ni šlo. Šel sem celo na zmenek z nekim dekletom iz Žabnice, a se ni dobro končalo. Ves čas sem jo primerjal z Renato, tako da mi je šla na koncu, ko sva se poslovila, že pošteno na živce, in to čeprav se je videlo, da bi bila vesela še kakšnega zmenka.

Malo pred 27. aprilom so se moji cimri odpravili domov, v Bosno. Vabili so me s seboj, a sem jih zavrnil. Spominjam se, da je čez prvi maj snežilo, bilo je zelo hladno, stanovanje ni bilo ogrevano, tako da sem večji del dneva preždel v postelji. V ponedeljek zjutraj sem se odločil: pospravil sem svoje stvari in sedel na avtobus. Če bi Renata od mene zahtevala, da gol tekam po Novem mestu, pa bi. Brez nje nisem več mogel živeti! Pa hvala Bogu, da sem se tako odločil! Boljše žene od nje ne bi mogel imeti!« (Konec)

Oddaj svoj komentar

Kranj 18°

delno oblačno
vlažnost: 66 %
veter: SV, hitrost: 11 km/h

10/21

četrtek

8/19

petek

9/20

sobota

Vremenska napoved

Po

To

Sr

Če

Pe

So

Ne

 

1

2

3

4

5

6

7

8

9

10

11

12

13

14

15

16

17

18

19

20

21

22

23

24

25

26

27

28

29

30

31

 

 

 

IZLETI / Šenčur, 17. oktober 2019

V Ribniško dolino in Kočevje

IZLETI / Kranj, 17. oktober 2019

Pohod po Meškovi poti

PRIREDITVE / Gorenjski, 17. oktober 2019

Medgeneracijske dejavnosti

PRIREDITVE / Kranj, 17. oktober 2019

Šahovski turnir

OBVESTILA / Stražišče, 17. oktober 2019

Krvodajalska akcija

RAZSTAVE / Jesenice, 17. oktober 2019

Soočenje različnosti

PRIREDITVE / Jesenice, 17. oktober 2019

Za otroke

PRIREDITVE / Gorenjski, 18. oktober 2019

Medgeneracijske dejavnosti

 

 
 

 

 
 
 

Nabirajo le poznane gobe / 13:18, 17. oktober

V GOZDU

"Hej, vi, ta goba je strupena!"
"Molim, što?"
"Ah, nič, nič."

Nabirajo le poznane gobe / 12:41, 17. oktober

Tabol goba zame je jesenska marčnica.

Peška se vrača v vlogi poštarja / 10:16, 16. oktober

Vsa čast Peški, samo tole je bolj slaba šala kot zabavna oddaja..

Na ramenih otrok / 10:15, 16. oktober

Tako je, breme ohranjanja okolja preložimo na otroke in je to to, nej se oni ubadajo s to problematiko !

Aditivi v mesnih pripravkih / 10:11, 16. oktober

A zato so čevapi iz Mercatorja najbolj..

Jesen / 16:32, 15. oktober

Preprost in lep prosti spis.Tudi men je jesen najljubši letni čas, še posebej na martinovo.Lani sem baje šel od kranjske avtobusne postaje d...

Prvi hranilnik električne energije / 11:08, 15. oktober

Namig za oba bogataša: vlagajta v toplarne/elektrarne, ki kurijo mehansko-biološko obdelane komunalne odpadke. Zaslužek zagotovljen: plačan ...