Ljubezen, ki to ni

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / nedelja, 29. september 2019 / 10:48  

Mirne duše bi lahko rekli, da se vsak človek v življenju kdaj znajde v situaciji, ko iz tega ali onega razloga ne najde več poti naprej in potrebuje pošteno brco v zadnjo plat. Martina je na brco čakala skoraj predolgo. Malo je manjkalo, pa bi se ji življenje sesulo kot hišica iz kart.

»Vsega je bila kriva moja prva ljubezen, ki se mi je zgodila veliko prezgodaj. Imela sem velike načrte, kako bom študirala, kot stevardesa potovala po svetu, odkrivala tuje kulture in pisala o njih. Načrti, za katere so živeli tudi moji starši in se jih veselili, so se spremenili v črepinje, ko sem konec januarja, tik pred maturo, ugotovila, da sem noseča. Naj povem, da sem v času šolanja živela v dvosobnem stanovanju, ki sicer ni bilo naša last, a smo ga, potem ko smo se preselili v svojo hišo, obdržali prav zaradi mojega in sestrinega šolanja. Fant Jakob je bil nekako prepričan, da je stanovanje moje, ker pa je bil mahnjen na denar, si je že predstavljal, kako ga bova po poroki prodala in on bo potem spravil denar v žep. Najina zveza je bila precej nenavadna: jaz zaljubljena do ušes, on skrajni materialist. Doma so imeli večjo, zelo znano obrt in vsak konec tedna ali pa tudi vmes sem hodila njegovim pomagat. Nikoli, ne prej ne pozneje, mi niso dali niti dinarja. Jaz, tepka, pa sem bila še hvaležna, da so me sploh hoteli izkoriščati!

Njegovi niti slišati niso hoteli, da bi dali denar za ''fešto'', zato sva se poročila skromno, le ob prisotnosti staršev in dveh prič. Moja mama še vrsto let ni mogla pozabiti prizora, ko sem stala sama samcata pred vhodom v poročno dvorano, Jakob pa se je kakšnih petdeset metrov stran pogovarjal s svojim bratom, zame pa se sploh ni zmenil. Potem so prišli moji in me vzeli pod svoje okrilje.

Med nama z možem je prvič počilo kakšen teden po poroki. Naredila sem rulado in mu jo postregla, ko se je vrnil iz očetove delavnice. Nič ni ovinkaril, kar takoj je prišel z besedo na dan: ''Prodajva stanovanje in se preseliva k mojim. Zvečer, ko zapremo delavnico, mi ne bo treba sesti v avto in prevoziti še 15 kilometrov do sem,'' je butnilo iz njega.

Začudeno sem ga pogledala. O kakšni prodaji govori?! Nič mi ni bilo jasno. Potem pa mi je le povedal, da je mislil, da je sestra dobila stanovanje v novi hiši, meni pa naj bi pripadalo stanovanje. Globoko sem ga razočarala. Povedala sem mu, da stanovanje sploh ni naše, da starši zanj plačujejo najemnino. Skoraj ga je kap. Vstal je, zaloputnil z vrati in potem ga ni bilo štiri dni na spregled. Bila sem žalostna, nesrečna, potrta in razočarana. Sedla sem na avtobus in se odpeljala k njegovim. Malo tudi zato, ker mi je tast obljubil, da me bo navidezno zaposlil, da bom lahko prejemala porodniško nadomestilo.

Ko sem stopila na ogromno dvorišče, sem najprej trčila v moža. ''Če bi vedel, da si brez vsega, se pa ne bi oženil s teboj!'' je siknil proti meni.

Pa ne, da je to storil zaradi stanovanja in ne zaradi mene?! Vprašanje me je glodalo leta in leta, dokler moja slepa zaljubljenost ni izpuhtela.

Moram povedati, da mi je tast res uredil zaposlitev, a sem morala dajati polovico denarja možu – menda za odškodnino za njegovo ''dobro delo''.

Po rojstvu hčerke, ki so jo, ko sem bila v službi, pazili moji domači, sva se z Jakobom čisto odtujila. Zjutraj je šel od doma pred menoj, vračal se je pozno zvečer. Na kosilu je bil pri tašči, od treh pa do osmih pa je potem pomagal še v tastovi delavnici. S hčerko se ni ukvarjal niti sekunde! Če se mu nisem v delavnici pridružila do pol četrte, me je že klical po telefonu in mi grozil, kaj bo naredil z menoj.

Hčerka je začela obiskovati osnovno šolo. Bila je zelo priden otrok, moj sonček in moja sreča. V drugem razredu pa me je razredničarka poklicala in mi resno in zaskrbljeno povedala, da je Polonca, ko so govorili o mamicah, opisala svojo babico, ne mene. Njene besede so me prizadele bolj, kot sem pokazala. Pred menoj je bila težka odločitev: naj se odpovem možu ali hčerki? Ko se je Jakob zvečer prikazal, sem mu rekla, da me v tastovo delavnico ne bo več. Da je hčerka pomembnejša. Čisto je znorel! Spet mi je očital nehvaležnost, egoizem, lenobo. Prvič, kar sva bila poročena, se je zgodilo, da sem se mu uprla. Tega ni mogel požreti. Udaril me je. A tudi udarec ni toliko bolel, kot je bolelo, da mu ni bilo zame in za hčerko čisto nič mar.

Stanovanje, v katerem smo še zmeraj živeli, je bilo majhno. Nisem se imela kam umakniti. Vseeno sem storila nemogoče: hčerko sem preselila v spalnico, njemu pa sem postlala na kavču. Kar oddahnilo se mi je, ko sem to storila. Tako in tako sva v devetih letih imela komaj petkrat spolne odnose. Enkrat sem celo zanosila, a sem imela potem spontani splav.

Leta so tekla, hčerka je odrasla, z mojimi domačimi in njenim fantom smo praznovali njen 18 rojstni dan. ''Kaj, ko bi kupili večje stanovanje? Zelo si želim svoje sobice!'' mi je rekla, ko smo nazdravili. ''Malo bova primaknila še z očetom, pa si kupita hišico!'' je vskočila mama.

Starši so bili zelo modri. Dali so denar, a le pod pogojem, da bo hiša prepisana na Polonco. Ker sva se odločili za montažno, sva se lahko jeseni istega leta preselili. Pridružil se nama je tudi mož, čeprav zelo nerad. Ko bi mu še naprej plačevala stroške v starem stanovanju, bi ostal kar tam …

Ne morem povedati, kako srečna sem bila v hišici! S hčerko in njenim fantom smo preuredili okolico, nasadili rože, drevje, imeli smo krasne sosede. Bila sem še zmeraj poročena, a hkrati nisem bila: mož je prihajal pozno zvečer, se zavlekel v svojo sobo, bilo je, kot da ga ni. Še zmeraj je samo jemal, živel na moj račun, nič pa mi nikoli ni dal.

Polonca je ravno diplomirala, ko me mož postavi pred zid z besedami, da bo sedaj, ko bova sama, najbolje, če najino (!) hišo prodava in se preselila nazaj v stanovanje. ''Hiša ni najina, je od Polonce!'' sem mu odgovorila. Šok. Odprta usta, bledica na njegovem obrazu! Spet se je uštel! Naslednji dan je prišel kričat name še svak. Delal je račun brez krčmarja, saj bi bil on tisti, ki bi za malo denarja kupil hišo za svojega sina. ''Kam bo pa šel, ko se bo poročil?'' me je neumno spraševal, kot da bi me kaj brigalo.

Ne vem in tudi nočem vedeti, kaj vse so načrtovali moževi bližnji sorodniki. Mož se je po tistem šoku odselil, hčerka se je junija poročila, pričakuje prvega otroka. V meni pa je polno žalosti in grenkobe. Sem si takšnega moža in takšno življenje z njim res zaslužila?«

(Konec)